Plenilna napadalnost pri psu

Napadalnost kot pri zvereh (v nadalje­vanju plenilna napadalnost) je lahko problematična predvsem pri lovskih pasmah psov. S tem mislimo priprav­ljenost, da pes v okviru plenilnega vedenja nekaj najde, goni, ujame, stisne z zobmi, ubije in požre. Pokaže lahko vse sestavine tega vedenja ali pa samo eno. Največkrat usmeri pes svojo lovsko strast na plen, kot so kunci, zajci, miši, srne, ptiči in podobno. Včasih pa se njegova vnema razširi še na avtomo­bile, tekače, rolkarje in kolesarje. Na srečo le redko usmeri svoj plenil­ni nagon na majhne pse ali majhne otroke, kar bi bilo še posebno hudo. Ta lovska strast, usmerjena na nedo­pustne žrtve, ali pa tudi če pes na sprehodu pobegne in preganja divjad in ga ne moremo več nadzorovati, lahko vodi do usodnih zapletov. Te težave so včasih tako resne, da se brez zadržkov obrnite po pomoč k strokovnjaku.

Psi so plenilci. Seveda nimajo vsi enake lovske strasti. Žal tega ne upoštevamo dovolj, ko izbiramo pasmo; večinoma so pri odločitvi pomembnejša lepotna merila. Lovljenje je pranagon in je pri pasmah lovskih psov veliko močneje izražen kot pri drugih. Tudi če je pes zgodaj in spretno spodbujen k lovu - bodisi od drugih lovskih psov ali lastnika - vodi močna zadovoljitev nagona h krepitvi že gensko določenega vedenja. Pogosto sproži lovsko vede­nje vidni dražljaj, morda nenaden in hiter premik plena. Lovljenje lastnik z nenamerno pohvalo ali s strani psa napačno razumljenim kaznovanjem potrdi in še bolj utrdi lovski nagon psa. Ko pes usmeri svojo lovsko strast na dojenčke, je poleg nagnjenja do lova udeležena tudi pomanjkljiva socializa­cija v zvezi z njegovim nenavadnim plenom. Žal psi ne prepoznajo dojen­čkov in majhnih otrok nujno kot majhnih ljudi, temveč včasih uvrstijo otroke, ki cepetajo in vreščijo, med možne objekte lovljenja. Razlog je v tem, da jih pes ne razlikuje dovolj od ranjenega plena ali objestne mlade živali, torej se jim zdijo dojenčki lahek plen.

Plenilna napadalnost ni prava oblika napadalnosti. Njen namen je prehranjevanje, in ne obramba. V nasprotju z vsemi drugimi oblikami napadalnosti pri napadu na plen zver ne kaže mimi­ke in gibov - saj je napad navsezadnje usmerjen proti plenu, ki ga pes seveda ne bo opozarjal. PleniIno napadalnost je izredno težko odpravljati, ker gre za globoko zakoreninjeno značajsko lastnost. Z učenjem jo lahko samo še dodatno okrepimo.

Težko, da je kakšna težava, pri kateri bi bilo preprečevanje pomembnejše kot pri tej. Najbolje je, da si že v začetku izberete psa takšne pasme, ki nima več lovskih lastnosti, kot jih bo mogel in smel izživeti v prihodnjem življenjskem okolju. To pomeni, naj lastnik popolnoma opusti misel na nakup lovskega psa, če ga ne namera­va voditi na lov. Če pa si ga le izbere, naj vsaj pazi, da izbrana vzrejna linija ne spada h kaki lovski vzreji in da starši ne kažejo posebnih lovskih strasti. Na srečo je veliko pasem, ki jih že dolgo vzrejajo za povsem druge namene, zato kažejo manj lov­ske strasti. Prav tako je pomembno, da mora imeti pes že v obdobju socializacije pri vzreditelju tesne stike z živalmi, ki jih pozneje ne sme preganjati. Isto velja tudi za stik z otroki, tekači, kolesarji. Če imamo sami majhne otroke, mačko ali kunca, zelo poma­ga, da vzreditelja izberemo med tistimi, pri katerih mladiči odraščajo v podobnih okoliščinah. Potem je tveganje za poznejše spopade zelo majhno. Poleg tega je dobro vedeti tudi, da bo hrepenenje psa po lovu toliko večje, kolikor prej bo doživel prvo lovsko izkušnjo. Če lahko preprečimo, da bi prišel mlad pes predvsem v prvih šestih mesecih življenja v stik s psi, ki so lovsko izkušeni, in če tudi sam nima možnosti, da bi dal nagonu duška, bo v primerjavi s psi, pri katerih se lovski nagon spodbuja, kazal zanj manj zanimanja. Vendar je skoraj nemogoče, da bi želja po lovu popol­noma izginila.

To težavo boste precej verjetno obvladali, če usmerite lovsko strast psa na določene predmete. Zelo obetavni sta dve možnosti. Pri eni psa naučimo čudežne besede, poveza­ne s pohvalo, tako pritegnemo njegovo pozornost z igro ali priznanjem in to povežemo z ukazom. Tako ga lahko obvladujemo tudi v kritičnih okolišči­nah. Druga možnost pa je, da mu ponudimo nadomesten objekt za lov, ki ga sme poditi, in ga za takšno vedenje še nagradimo. Proti lovski strasti, ki je usmerjena na tekače, rolkarje ali kolesarje in avto­mobile, lahko ukrepamo z nasprotnim pogojevanjem in desenzibilizacijo. Posebne vaje za izboljšanje nadzora izvajajte ob pomoči strokovnjaka.

Da bi se že vnaprej izognili resnim zapletom, je dobro, da psa navadite na nagobčnik. Večinoma nevarnost mine, ko otrok preraste velikost, ko bi ga pes lahko imel za plen. Če pa je otrokovo življenje vendarle v nevarnosti, je najbolje, da daste psa družini brez otrok. Če izvzamemo strast do lovljenja, pa so te živali navsezadnje prijazni družni psi, ki so načeloma miroljubni. Zato se moramo praviloma izogibati zadnje možne rešitve - da damo psa uspavati.