Pretiran in zmanjšan spolni nagon pri psu

Posebno samci imajo včasih pretiran spolni nagon, takrat nadlegujejo vse psice, ki jih srečajo, ne, glede na to, ali se te gonijo ali ne. Neredko se napadalno odzovejo na druge pse in večinoma so skrajno neposlušni. Nimfomanske psice najdemo bolj poredko. Tako psi kot psice, ki so spolno pretirano aktivni, se radi potepajo.

Hormonsko vodeno zanimanje za drugi spol je v normalnih primerih usmerjeno tako, da izven paritvenega časa ne pride do spolnih zbližanj. Psice se povprečno gonijo dvakrat na leto in samo v tem času so pri­pravljene na parjenje. Ker pa se ne gonijo vse psice ob istem času, se to obdobje - če gledamo celotno popu­lacijo psov - raztegne na vse leto, tako da imajo samci skoraj vedno v bližini psico, ki se goni. Posebno pri samcih je pretirana spolna dejavnost pogosto povezana s težavo rangiranja, zlasti ker se v urejeni združbi psov lahko pari samo najvišji po rangu. Če se torej pes izkaže s svojo spolno hiperaktivnost jo, lahko po tem sklepamo na njegov rang. Obenem pa moramo omeniti, da kažejo tudi nižje rangirani člani krdela spolno zanimanje, samo da te svoje sle ne poskušajo izživeti na vsak način.

V nasprotju z večino psic se volkulje gonijo samo enkrat na leto. Še zanimi­veje pa je, da je v nasprotju z našimi psi, ki so vedno pripravljeni na akcijo, volk spolno aktiven le enkrat na leto, in to v času parjenja, kajti samo takrat njegovo telo proizvaja semenčice.

Psi, ki živijo v urejenem odnosu s člo­vekom in ki so jih vzrejali in vzgajali vrsti primerno, so le redkokdaj nagnjeni k pretiranemu spolnemu nagonu. Poleg kastracije je za odpravo te težave potrebna dosledno izpeljana vadba poslušnosti ali pa sprememba položaja znotraj družine.

Zmanjšan spolni nagon pri psu

Običajno to vedenje ni moteče. Če pa imamo psa za vzrejo, lahko postane resna težava. Psice, ki odklanjajo določene pse, niso nobena redkost. Obstajajo tudi samci, ki se ne zmenijo za določeno psico, čeprav se goni, ali pa so pri poskusu parjenja izredno nerodni, recimo psico naskakujejo pri glavi.

Če psica kakšnega psa odkloni, to še ni vzrok za obup, kajti samice si izbirajo partnerje po povsem svojih predstavah. Lahko se zgodi, da se ji zdi sosedov mešanec primernejši oče za njene mladiče kot čistokrvni plemenjak, ki ga izbere lastnik. Vzrok za pomanjkanje spolne želje in vzburjenosti je lahko v hormonih ali pa v tem, da trenutek ni bil pravi. Neizkušeni psi potrebujejo pogosto dlje časa za ogrevanje, da bi bilo par­jenje uspešno. To še zlasti velja, če so imeli med zgodnjim razvojem le malo priložnosti, da bi se igrali z drugimi psi in se zato niso mogli naučiti pri­mernega spolnega vedenja. Če zdrav samec ne kaže nobene pri­pravljenosti, da bi se paril, je razlog lahko v tem, da živi skupaj z drugim samcem, ki je po rangu višji in zelo dominanten. V tem primeru se enostavno ne upa pariti. V krdelu volkov ali psov je parjenje privilegij najvišjega po rangu, zato je lahko ta vedenjski vzorec še globoko zakoreninjen tudi pri hišnem psu.

Če hočete imeti takega psa ali psico na vsak način za vzrejo, naj veterinar žival temeljito pregleda, da bo ugoto­vil, ali obstaja hormonska motnja. Če lahko to izključite in je zdravje psa ali psice na splošno in kar zadeva dedne bolezni neoporečno, je oploditev lahko umetna. Če pa je pri samcu vzrok neizkušenost, večinoma pomaga, da mu pustimo malo več časa in mu kot partnerko ponudimo izkušeno psico v naj­ugodnejšem času za parjenje.

Navidezna brejost pri psu

Približno dva meseca po gonjenju se pri veliko psicah pokažejo posebne vedenjske navade. Med drugim ne kažejo veselja do sprehodov,postanejo lenobne in neuravnovešene ter se v teh okoliščinah tudi nekoliko zredijo. Poskušajo si urediti prostor, kjer naj bi kotile, in oskrbujejo namišIjene mladiče (igrače, čevlji in podobno). Oskrba teh »mladičev« gre lahko tako daleč, da psice svoje ležišče napadalno branijo ali pa ga v »prvih dnevih vzreje« sploh nočejo zapustiti, niti da bi jedle niti da bi šle na sprehod. Neredko so mlečne žleze nabrekle in je psica pripravljena izločati mleko.

Težava se v nasprotju z drugimi hišni­mi živalmi pri psicah pogosto pojavi, razlaga zanjo so njihove anatomske in hormonske posebnosti. V tako imenovanem obdobju rumenega telesca se ustvarja hormon progesteron, ki ohranja brejost. To obdobje traja pri drugih živalskih vrstah le kratek čas, če se ne obrejijo. Pri psicah pa traja obdobje rumenega telesca fiziološko prav tako dolgo kot brejost po uspešni oploditvi. Psice se posebno močno nagibajo k navidezni brejosti, ker je telo zaradi hormonov naravnano na brejost. Ozadje te posebnosti je, da se v krdelu volkov ali tudi divjih psov pari samo najvišje rangirano psico. Druge psice, povečini v sorodu z njo, pa prav tako sodelu­jejo pri vzreji mladičev. Vsaj hormon­sko so naravnane na to, da po potrebi zamenjajo mater psico in dojijo mladiče.

Najpozneje po štirih do šestih tednih se težava reši sama od sebe. Spet je psica taka, kot jo poznamo, čeprav se je v času navidezne brejosti njen značaj zdel precej spremenjen. Navidezno brejost lahko zanesljivo in za vedno odpravimo samo s steri­lizacijo.

Navidezno brejost z vsemi sprem­ljajočimi pojavi lahko zdravi samo veterinar. Prosite ga, naj z zdravili ustavi nastajanje mleka. Pomembno je, da se doma čimmanj dotikate seskov in psici preprečite, da jih liže, ker to po nepotrebnem spodbuja izločanje mleka. Pomagajo lahko hladni obkladki, ki jih položimo na seske. Poleg tega odstranite navidezne »mladiče« in zamotite psico s podalj­šanimi sprehodi. Dolgoročno, nepovratno in zdravstveno smiselno lahko navidezno brejost in vedenjske spremembe, ki jo spremljajo, odpravite samo s sterilizacijo. Pri tem posegu bodo psici odstranili jajčnike in maternico, tako se poslej ne bo gonila in tudi ne bo več navidezno breja. To,da pustite psici, da enkrat koti, ne vpliva niti na izoblikovanje bolj uravnovešenega značaja niti ne boste s tem preprečili navidezne brejosti po naslednjih gonjenjih.

Spolna privlačnost za druge pse

Nekateri samci, večinoma kastrirani, in sterilizirane ali pa vsaj negoneče se psice so spolno močno privlačni za druge pse, ki jih vsiljivo zasledujejo in nadlegujejo.

Zdi se, da psi, ki smo jih omenili, izlo­čajo vonje, ki pritegnejo spolno zani­manje drugih živali. Kot vzrok navaja­jo bakterijsko vnetje analnih vrečk.

Bakterije, ki sodelujejo pri spreminjanju normalnega izločka žlez v analni vrečki v take snovi, da so podobne spolnim feromonom, spadajo k anaerobnim (živijo brez kisika).

Tukaj gre za težavo, ki jo lahko učinkovito zdravimo. O tem se posvetujte z veterinarjem. Predpisal bo primerno zdravljenje z antibiotiki in po potrebi nadaljnje ukrepe, reci­mo izpiranje vrečk.

Hoja na povodcu

Vaš novi pes se mora naučiti, da mora vedno hoditi ob vodniku ne glede na to, kako vznemirljivo je zunaj. Če povodec ne bo popuščen, ne bo prišel nikamor. Povsem naravno je, da mladiček ali nešolan odrasel pes vleče. To vedenje se na vsakodnevnem sprehodu samodejno nagrajuje, saj je v primerjavi z dolgočasnim skrbnikom narava zelo razburljiva. Če vleče proti njej, spozna veliko zanimivih vonjev in predmetov, njegova največja nagrada pa je dirjanje okrog drugih psov. Vedno ko prezrete zategnjen povodec, si naložite dodatno delo.

Sprehod se začne, takoj ko primete povodec in še preden stopite iz hiše. Kuža se mora najprej mirno usesti in počakati, da mu pripnete povodec. Če tega ne stori, se vrnite k učenju ukaza 'sedi'. Počakati mora na ukaz in vam pustiti, da greste prvi skozi vhodna vrata. Če tega ne stori, se vrnite k učenju ukaza 'čakaj'. Vaš cilj je, da naučite kuža mirne hoje ob vaši nogi, ne pred vami. Ne pričakujte, da se bo kuža te vaje hitro naučil. Učiti ga morate korak za korakom. Za to vajo morate biti popolnoma zbrani, zato jo izvajajte le, ko ste spočiti.

Za to vajo ne uporabljajte raztegljivega povodca. Najboljši je kratek povodec. Večina psov potrebuje le ovratnico, za velikega ali preveč živahnega psa pa kupite haIti. To je humana in učinkovita rešitev. Povodec pripnete pod brado, in ko pes povleče naprej, mu njegova sila povleče glavo navzdol ali vstran. Poskrbite, da je halti pravilno nameščen, tako da pašček, ki objema nos, ne bo zašel na oči. Čim prej popustite pritisk.

Ko s psom naredite dva ali tri korake, naj se usede in dobi nagrado. Vajo večkrat ponovite, a končajte, preden mu postane dolgčas. Na koncu učne ure psu povejte, da je učenja konec.Sprostitvena beseda,ki ste jo izbrali,je pomembna,zato jo uporabite vedno ko zaključite šolanje. Pes naj se usede,nato pa izrecite sprostitveni ukaz.ki psu sporoča da lahko dela,kar želi,in mu ni treba biti pozoren na vas.

Če kuža ni pozoren na vas ali vleče naprej, ohranite mirno kri in se ustavite. Ko povodec popusti in vas kuža pogleda, se nasmehnite, ga pohvalite in s priboljškom zvabite v pravilen položaj, nato pa začnite znova. Če se kuža vrže na tla in ne želi nadaljevati poti, poskusite najti vzrok za to. Ali ga priboljšek ne zanima? Je tako zelo navajen, da ga nosite, da noče hoditi? Se morda boji? Je bolan? Poiščite in odpravite vzrok tega vedenja in šele nato nadaljujte s hojo na povodcu.

Ne bom zahteval, da ne zapustite hiše, dokler kuža ne zna pridno hoditi na popuščenem povodcu. Vsekakor pojdite na sprehod, a pazite, kaj zahtevate in pričakujete od psa.

Poslušnost psa - odpoklic

Učenje odpoklica je zlata vredno, saj je to ena najpomembnejših vaj poslušnosti, ki se jih bo pes naučil. Osnova za zanesljiv odpoklic je dober odnos s psom. Ko novega.. psa učite odpoklica, uporabite najmočnejše nagrade: najokusnejše priboljške, najzanimivejše igrače in, na koncu učne ure, najbolj priljubljene igrice, trepljanje in božanje.

Psa morate prepričati, da bo v vseh razmerah vedno raje izbral vas kot karkoli drugega. Misliti mora, da se ima bolje z vami kot tam, kjer vas ni. Prav zato morajo biti nagrade vabljive, s psom pa morate vaditi le takrat, ko je lačen. Ker mladiček nima pojma, kaj pomeni beseda 'sem', je sprva ne izrecite, dokler ni na poti k vam. Njegovo dejanje označite z ukazom. Vaše vedenje naj bo cirkuško. Kuža mora raje priti k vam kot ostati kjer je.

Dolg povodec je lahka 10-metrska vrv = velikim vozlom na enem koncu. Zunaj ga uporabljajte kot pripomoček pri odpoklicu. Hišni povodec je krajši od dolgega in nima nobenega vozla. Uporablja se za nadzorovanje psa v stanovanju. Če z nogo na primer stojite na enem koncu povodca, imate psa vedno pod nadzorom. Obe vrsti povodca lahko kupite v pasji trgovini ali ju naredite kar sami iz lahke najlonske vrvi. Ne glede na to, kaj vadite s psom, morate biti vedno pripravljeni, da mu pri izvajanju ukaza nekoliko pomagate, vendar brez grabljenja. Pri odpoklicu si pomagajte z dolgim povodcem. Tako boste imeli vse pod nadzorom.

Ne navijajte psa na povodec, kot bi lovili ribe. Prihod k skrbniku mora biti zanj nekaj prijetnega. Dolg povodec zagotavlja le, da pes ne uide. Če je pes privezan, boste pri odpoklicu samozavestnejši, saj boste vedeli, da ga boste sčasoma pridobili z igračke in hrano ne glede na to, kako dolgo bo trajalo. Če ni v nevarnosti, nikoli ne pojdite ponj, prav nikoli pa ga ne oštevajte, ker ni prišel k vam. Če ne pride k vam, razmislite o drugačni nagradi. Čeprav ste popolnoma obupani, učenje zaključite z zabavnimi igricami, da se bo pes veselil naslednjega dvominutnega učenja.

Pes se mora naučiti, da določena beseda označuje konec ukaza.

Klicanje psa

Ko kuža sliši svoje ime, mora biti prijetno vznemirjen. Njegovo ime uporabite le, ko ga vabite k igri ali drugi zabavi in ko mu ponujate priboljšek. Psa nikoli ne kličite, ker ga nameravate kaznovati ali ker se prvič ni odzval. Če ugotovi, da se mu ni treba vedno odzvati na ime, tako kot se je tega naučil Tolstoj, boste v prihodnosti zelo težko dobili njegovo pozornost v kakršnemkoli položaju. V prvih dneh poskušajte njegovo pozornost pridobiti le takrat, ko veste, da se bo zagotovo odzval. Psi se odzivajo na vesel glas, nasmeh, prijazno govorico telesa, na trepljanje in nežno dreganje. Ko na primer kličete psa, počepnite na njegovo višino, razprite roke in navdušeno recite 'Tolstoj, sem'. Ženske se ponavadi lažje tako vedejo, a moškim vseeno svetujem, naj tudi sami poskusijo. Tak odpoklic je izredno zabaven in učinkovit, poleg tega pa bo vsaka ženska, ki vidi takega moškega, pomislila, da je lahko odličen oče. Nikoli se ne vedite kot dominanten samec, saj je oster in globok glas grozeč, sklanjanje nad psa in grabljenje pa zastrašujoče.

Pes se bo hitro naučil povezovati svoje ime s prijetnimi občutki, ki jih dobi z igračkami in priboljški, med pestovanjem, obroki hrane in igro. Vse take položaje obrnite sebi v prid. Med učenjem bo pes najlažje pozoren na vas, če v okolju ne bo preveč motečih dejavnikov. Prve urice naj potekajo v najbolj mirnem in dolgočasnem prostoru hiše. To je ponavadi hodnik. Ko bo pes tam nenehno pozoren na vas, pojdita v bolj moteče okolje - najprej v večjo mirno sobo, nato v prostor, kjer je bolj živahno, na vrt in postopoma še na razburljive javne kraje.

Nakupi in potovanja

Sociologi menijo, da je nakupovanje najbolj priljubljen način preživljanja prostega časa v zahodnem svetu. Temu sledi sprehajanje v naravi, ki ga le na Švedskem prekaša lov, a tudi ta vključuje hojo. Če imate psa, lahko ti dve dejavnosti odlično združite, kjerkoli živite. Trg s pasjimi modnimi dodatki cveti. Na policah vse pogosteje najdemo dragocene svetovne znamke, ki oglašujejo svoje izdelke in še povečujejo ponudbo dragih in priročnih predmetov. Med nakupovanjem mislite na svojega psa in raje pozabite na modne smernice. Izdelek mora biti uporaben tudi na potovanju.

Ovratnico in povodec za mladička že imate. Kuža bo hitro rasel, zato pogosto preverite, ali mu je ovratnica še prav. Prostor med njo in vratom mora biti širok dva prsta, ne sme pa se zlahka sneti. Ko je pes zrel za veliko ovratnico, se boste sami odločili, ali boste uporabljali vedno isto ali jih boste imeli več za različne priložnosti. Če menjate ovratnice; ne pozabite namestiti obeska s podatki vedno na tisto, ki jo pes nosi. Povodec naj bo dolg meter, če pa živite v kraju, kjer psa nikoli ne smete spustiti s povodca, naj bo daljši, do 10 metrov. Kovinski povodec je pretežek za mladička. Iznajdljivi skrbniki se opremijo z majhno torbico, kamor spravijo najnujnejše stvari: priboljške, igračo in vrečke za iztrebke. Vanjo lahko spravite tudi povodec, ko psa spustite.

Pripomočki, s katerimi delamo stvari, ki so psu neprijetne, se imenujejo odvračalna sredstva. Polzatezna ovratnica je sprejemljiva za nekatere razposajene pse. Električna ovratnica je zelo boleča.Njeno uporabo lahko opravičijo le izkušeni vaditelji, ko morajo prešolati agresivnega psa, ki je sicer obsojen na uspavanje. Pripomočke, ki povzročijo glasen in rezek zvok (pasji diski), in visokofrekven­čne naprave uporabljajte le pod nadzorom dobrega vaditelja.

Izbira igrač je odvisna od velikosti psa, razigranosti in osebnih želja. Okus psa boste spoznali, če mu ponudite veliko igrač za različne namene: igrače za prenašanje, votle igrače za hrano, take, ki jih je treba »ubiti«, in tiste, ki jih je treba negovati. Izogibajte se igračam, ki so podobne vašim predmetom, da se kuža ne bo igral z napačnimi stvarmi.

Te igrače v sebi skrivajo priboljške, kuža pa naj se z njimi igra, ko je sam. Kupite lahko žogo, iz katere pade priboljšek, ko jo kuža premakne s taco ali smrčkom, ali votel kong, ki ga mora kuža gristi, da dobi hrano. Tudi votlo govejo kost lahko napolnite s hrano. Kuža se lahko dobro zamoti tudi z grizenjem praznih plastenk, ki so poceni, kupimo pa jih lahko povsod. Vendar pazite - kuža lahko plastenko hitro zgrize in se poškoduje z majhnimi ostrimi delci.

Ko se igrate s psom, uporabite na primer kong na vrvici, igračo za vlečenje, frizbi ali žogice. Psi obožujejo žogice.Žogica je igrača, ki je lahko neprimerna za orjaške pasme s širokim žrelom. Igra med skrbnikom in psom je zelo pomembna, saj se pes osredotoči na določeno nalogo, kot sta na primer prinašanje žogice ali konga in iskanje skritih priboljškov ali igrač, in varno sprosti nakopičeno energijo. Kuža bo tako manj stresno preživel čas, ko ga pustite samega in greste po opravkih. Mladi, živahni in neizšolani psi se z igro s skrbnikom učijo socializacije in primernega vedenja do ljudi in drugih živali. Preprečujte nepravilno vedenje, kot sta skakanje na ljudi in grizenje.

Mehke igrače, namenjene za prenašanje, so predvsem primerne za pasme, kot so španjeli in prinašalci, ki radi prinašajo. Vedno ko gre kdorkoli iz naše družine na počitnice, domov prinese tudi igračke za vseh sedem prinašalcev v moji ožji družini. Mehke igrače morajo biti pralne, pa tudi varne za otroke do treh let. To pomeni le, da sestavine niso strupene, ne pa da igrače ni mogoče uničiti. Mehke igrače niso primerne za vsakega psa. Terierji želijo igračo 'ubiti', zato bodo mehek material hitro uničili. Previdni bodite z igračami, ki piskajo, saj terierji ponavadi želijo poiskati in uničiti tisto, kar piska. Nekatere samice zaradi vpliva ženskih hormonov zelo rade dolge ure žvečijo piskajočo igračo. Pazite na stare otroške igrače, saj morda vsebujejo plastične oči ali gumbe. Vsak teden zamenjajte nabor igrač in kužku pustite tri ali štiri druge. Če ima kuža še posebno rad točno določen predmet, naj mu bo vedno na voljo.

Posvojitev odraslega psa

Posvojitev odraslega psa je lahko prijetna izkušnja, predvsem če psa poznate vi ali oseba, ki zanj išče nov dom. Tudi če boste psa dobili od sorodnikov, sosedov ali iz dobrega zavetišča in dobro poznate njegovo vedenje, je priporočljivo, da vseeno poiščete nekoga, ki bo strokovno ocenil pozitivne in negativne strani njegovega značaja. Na svetu je veliko neželenih psov, ki jih uspavajo, če ne dobijo novega skrbnika, zato se zaradi posvojitve resnično lahko dobro počutite.

Pes se človeške družbe navadi do 12. starosti, sporazumevanja z drugimi psi in nadzorovanja ugriza pa do 18. tedna. Težave je vedno lažje preprečevati kot odpravljati. V zavetišču ste verjetno spoznali veliko psov in izbrali tistega, ki je bil najbolj miren in tih. Tam se vam pes lahko zdi odličen, doma pa se spremeni v živahnega, hiperaktivnega, poskakujočega razbojnika, ki med hojo na povodcu močno vleče. Na dan lahko pridejo nepričakovani strahovi in fobije, ki si jih ne znate razložiti, ter z njimi povezana agresija. Pogosta fobija je strah pred zaprtimi prostori, kot sta kletka in ograjica. Neželena vedenja se vam morda zdijo nesmiselna, a so popolnoma predvidljiva, saj imajo pogosto enak izvor. Vse se začne s slabo zgodnjo socializacijo, pomanj­kanjem vzgoje in učenja ter s sproščanjem spolnih hormonov pri nekastriranih samcih. Posvojitev psa je sicer hvalevredna, vendar pričakujte, da boste morali odpraviti kar nekaj vedenj. Rehabilitacija je lahko težavna, dolgotrajna in živce parajoča. V dobrem zavetišču vam sicer povedo, kaj lahko pričakujete, vendar šele doma ugotovite, kakšen je pravi značaj posvojenca in kako se bosta ujela.

Če je pes navajen sobne čistoče in grize le svoje igračke, ne potrebujete kletke in ograjice. Če je sobno čist, a niste povsem prepričani, da ni uničevalen, naj bo vseeno nekaj časa v ogradi. V vsakem primeru mu ponudite več igrač za žvečenje. Če ima pes močan ugriz, kupite take, ki jih ne bo takoj uničil, na primer kong. Igračke, iz katerih ob kotaljenju pada hrana, bodo takoj uničene, če pes ugotovi, kako jih lahko zgrize. Votlo igračo vsakokrat napolnite z drugo hrano, da vidite, katera je psu najbolj všeč. Poskusite s sirnim namazom ali pasto, ki jo kupite v pasji trgovini. 

Odrasel pes

Vsi psi so radovedni, odrasel pes pa je poleg tega še velik. Dokler ga dodobra ne spoznate, predvidevajte, da se bo povzpel tudi na zadnje noge, da preišče vse kotičke v stanovanju. Kuhinjski pult, obložen z dišečimi dobrotami, ni nobena ovira za poskakujočega psa. Na varno mesto pospravite lomljive in dragocene stvari ter oblačila - vse, kar je za psa zanimivo ali nevarno. Predvidevajte, da je vsak pes iz zavetišča mojster pobegov, zato ga ne pustite samega na vrtu, dokler niste prepričani, da je zaposlen in ne more nikamor uiti. Preglejte ograjo - so v njej odprtine, je dovolj visoka? Pazite, da pes ne skoplje luknje pod njo. Če imate majhnega psa, morate zapreti tudi odprtino pod vrati. Prepričajte se, ali zapah deluje, in dobro zapirajte vrata. Ogradite zaboje za smeti, vrt in kompost, lončnice pa postavite na višje mesto. Ko pečete na žaru, pazite, da se kuža ne opeče. Določite prostor za pasje stranišče. Če ima pes dostop do balkona ali terase, razmišljajte po pasje in zavarujte nevarna mesta. Kaj hitro lahko postane superpes in se izmuzne pod rešetkami ali med njimi. Lahko jih celo preskoči.

Lepi trenutki z novim odraslim psom se končajo takoj, ko prideta domov. Če ne iz drugega razloga, pa zato ker je zdaj od vas odvisno, kako močno se boste potrudili, da bosta oba lepše živela. Do vseh dogodkov v naslednjih nekaj tednih morate imeti stvaren in premišljen pristop. Kuža mora spoznati novo družbeno lestvico, spoštovati mora vas in vašo družino. Kmalu naj spozna druge hišne ljubljenčke, prostore v hiši, vrt, sosede in celotno sosesko. Pričakujte, da bo kuža trpel za ločitveno tesnobo, ki se pojavi kot skrajna oblika žalosti in strahu, ko pes že za kratek čas ostane sam. K ločitveni tesnobi so najbolj nagnjeni psi, ki so do vas zelo ljubeči, do tujcev pa plahi. Če vam nov pes sledi na vsakem koraku, če je podredljiv, če so ga v preteklosti zlorabljali, zapostavljali ali pa je zamenjal veliko skrbnikov, se bo težko ločil od vas, zato začnite težavo takoj odpravljati.

Odrasel pes

Nekaterih mladičkov se ne morete dotikati povsod po telesu, pri odraslem psu pa bodite prvih nekaj tednov še posebno previdni. V prvih dneh se doma prepričajte, kje se ga lahko dotaknete. Vsak dan se nekajkrat nežno dotaknite glave, hrbta in bokov. Bodite previdni, ko se dotikate ust, ušes, nog in šap, saj nekateri psi tega ne prenesejo, večina pa vam ne bo pustila blizu repa. Dotikanje vseh delov telesa pomeni, da ste vi glavni. Božanju naj z enakim postopkom sledi krtačenje. Ko se pes navadi dotikov, dvignite vsako tačko za sekundo ali dve. Pogosto ga nagradite za mirno vedenje. Če se pes upira, nežno, a odločno primite tačko, dokler se ne umiri. Če ga spustite, ga boste naučili, da je zvijanje dovoljeno. Nikoli ga ne zagrabite. Dotikanje naj traja le nekaj minut in v tem času počasi nadgrajujte dviganje tačk, da se pes ne bo več odmikal. Z malo truda ga boste navadili, da ne bo občutljiv na dotike. Ko psu dovolj zaupate, naj se ga začnejo dotikati tudi zaupanja vredne osebe, da olajšate delo tistemu, ki bo psu strigel kremplje.

Je vaš novi pes miren in družaben osebek, ki je do vseh prijazen in ne zahteva vaše pozornosti za vsako ceno? Vas pride pozdravit, a se kmalu odpravi povohat nekaj drugega? Potem ste lahko zelo srečni. Posvojili ste vzgojenega in preprostega psa. Večina psov iz zavetišč pa ni tako čustveno stabilnih. Pričakujte, da bo v prvih dneh prišlo do zapletov, predvsem če je bil kuža zavržen ali zlorabljen. Poiščite dobrega vaditelja, ki vam bo pomagal pri rehabilitaciji.

Srečanje z drugimi psi

Čeprav so vam rekli, da se vaš novi pes dobro razume z drugimi psi, bodite pozorni na morebitne težave. Moja sestra je po moji pokojni tašči dobila Billa. Tega kastriranega petletnega mešanca med lhasa apsom in staffordshirskim bulterierjem sem spoznal, ko ga je tašča pri enem letu posvojila. Rad je imel pse in vedno je našel koga za igro. Zelo sem bil presenečen, ko mi je sestra povedala, da je Bill postal njihov zagrizen sovražnik. Vsakega je hotel napasti in uničiti. Ugotovili smo, da je Bill agresiven le do staffijev in psov, ki so jim podobni. Te pasme ni s taščo nikoli srečal, v kraju, kjer živi moja sestra, pa jih je veliko. Njegova agresija je posledica dogodka, ki se je zgodil pred posvojitvijo. Sestra je težavo rešila tako, da ga zdaj sprehaja le tam, kjer redkokdaj srečata staffija. Če bi imela čas, bi Billa postopoma navajala na staffije, tako da bi ga predstavila mirnemu predstavniku pasme. Novega odraslega psa predstavite svojemu prvemu psu ali drugim kosmatincem na nevrralnem ozemlju. Sprva se nenehno premikajte, da si psa ne bosta imela priložnosti pogledati v oči. Pustite, da se povohata, vendar pazite, da je povodec vedno popuščen. Lahko se zgodi, da se jima zaradi vznemirjenja nasrši dlaka, če pa opazite še druge znake agresivnega vedenja, poskrbite, da se ne bosta več gledala, in ju odpeljite narazen.

Srečanje z domačo mačko

Mačke in psi ponavadi dobro shajajo, če ima mačka dovolj prostora, da se lahko skrije. Za razliko od mladička je odrasel pes lahko že izkušen lovec na mačke. Prva srečanja naj potekajo v mirnem in tihem okolju, pes pa naj bo ves čas na povodcu, da je ne ogroža. Če je pes zaradi mačke zelo razburjen, naj srečanjem prisostvujeta dve osebi. Spoznavanje začnite na razdalji, ko pes še ne pokaže želje po lovu, nato pa jo postopoma zmanjšujte.

Srečanje z drugimi ljubljenčki

Najprej se prepričajte, ali ima novi pes rad majhne ljubljenčke le v obliki večerje. Prva srečanja naj bodo mirna, zato se morate tako vesti. Pes naj bo na povodcu, njegovo pozornost pa preusmerite drugam, na igračo za žvečenje, hrano ali igro z vami. Bližnja srečanja budno opazujte in pazite, da pes nikoli ne ostane sam z drugimi živalmi, dokler niste povsem prepričani, da ne bo nobenih težav. Male živali morajo vedno imeti na voljo zasilni izhod.

Srečanje s sosedi

Najbrž želite, da je pes do sosedov prijazen tako kot do vas. Sosede obiščite pred prihodom novega psa (darila so dobrodošla) in jim razložite, da bo prve noči kuža nemiren ker se mora navaditi spati sam, in da bi jim ga radi predstavili pod budnim nadzorom, da se bodo razumeli. Prinesite jim nekaj pasjih priboljškov. Ko se srečajo naj bo pes na povodcu sosed pa naj mu ponudi priboljšek, a naj ga ne gleda v oči. Tako bo pes sosedov vedno vesel in nanje ne bo lajal.

Pričakujte nepričakovano

Resna težava, ki je človek ne pričakuje od psa, je pretepaštvo. Poučite se, kakšna telesna govorica je znak morebitnega agresivnega vedenja: visoka in mirna drža, nasršenost dlake, visok in trd rep, strmenje v oči, ušesa tesno ob glavi, renčanje, hlastanje, suvanje in na koncu, grizenje. Ko opazite enega od znakov, psa odpeljite stran. Pozneje ga boste začeli s pogojevanjem učiti, da ne bo več začenjal pretepov.

Vedenje za vzbujanje pozornosti pri psu

Skoraj neskončno veliko je načinov vedenja, ki ga psi kažejo, da bi vzbudili pozornost svojih lastnikov. Raztezajo se od lajanja, prinašanja igrač, izvajanja umetnij do tega, da se pes naredi bol­nega, bruha in liže določene telesne dele. Bolj ko je vedenje izrazito, prej se je lastnik pripravljen posvetiti psu. Neredko je lastnik resno zaskrbljen za psa, še zlasti če njegovo vedenje uvrsti med bolezni. Značilno za to težavo je, da se vedno pojavlja le v navzočnosti ljudi, nikoli pa, če so psi sami ali če vedo, da jih nihče ne opazuje.

Že po naravi imajo psi radi, da jih upoštevamo in jim dajemo priznanje. V tem tiči tudi vzrok za to težavo. Po svoje je vedenje, s katerim pes zahteva pozornost, povezano z ran­giranjem, kajti pes, ki ima sorazmerno visok položaj v družinski hierarhiji, zahteva na splošno več pozornosti kot po rangu nižja žival. Za nastanek težave pa je vsekakor odločilno odzivanje lastnika na dejanja psa. Na koncu se pokaže, da smo psu nenamerno privzgojili to težavno vedenje. Kot smo že omenili, je za psa    dru­gotnega pomena, ali je pozornost pozitivno ali negativno obarvana. Včasih šteje zanj samo to, da sploh pritegne pozornost, pa naj bo v obliki pohvale ali kazni. Toje razlog, da tega vedenja načeloma ne moremo obvladovati s kaznimi. Pozornost, ki jo pri tem pes pritegne, zadošča, da se začarani krog nadaljuje.

Skoraj nobena druga težava tako izrazito ne odseva temeljnih načel pasje vzgoje - žal pa v teh primerih pogojevanje psa s strani lastnika ni bilo izvedeno namenoma, niti ga ni zavestno izpeljal. Zato v teh primerih lastniki psov nikakor niso ponosni na »uspešno vzgojo«. Nasprotno, za živce naporno vedenje njihovega štirinožca jim povzroča veliko skrbi. Če opazujemo to težavo iz drugega zornega kota, bomo hitro ugotovili, da so bili takšni psi dovolj inteligentni in so lastnike »vzgojili« po svojih potrebah. To očitno prefinjenost psa lahko pozitivno izkoristimo v nadaljnjem skupnem življenju. Tem psom je všeč vsaka oblika povečane pozornosti, zato so z vsem žarom pri stvari, tudi ko se učijo novih vaj. Tako bo po volji obema: psu, ki bo pritegnil več pozornosti, in lastniku, ki bo imel dobro vzgojenega, netežav­nega psa. Če vemo, da izhaja pozornost vzbu­jajoče vedenje iz instrumentalnega pogojevanja in predvsem nerednega nagrajevanja,bomo prej pripravljeni ravnati dosledno, tako da nastale težave ne bi še poslabšali.

Ker gre za priučeno vedenje, obstaja edina možnost za preprečevanje, da neželenega vedenja nikoli nezavedno ne potrdimo. Z vajami, igrami ali ustreznim športom odvzamemo psu potrebo, da bi se sam prerinil v sre­dišče pozornosti. Obenem se s temi zaposlitvami izboljša tudi njegova ubogljivost ter s tem odnos med nami in psom.

Pomembno je vedeti, da bo pes težavno vedenje na začetku vadbe stopnjeval do komaj še znosne mere, potem pa ga bo kazal vedno manj in na koncu sploh ne več. To je ra­zumljivo, ker je bilo tako vedenje psa pred začetkom odpravljanja vselej kronano z uspehom, saj mu je - prej ali slej - pri lastniku vedno uspelo vzbuditi nekaj pozornosti. Zato bo sprva poskušal z večjim pritiskom doseči to, na kar je bil navajen. Pri tem bo tem bolj vztrajen, čim pogosteje je lastnik že poskušal namerno prezreti moteče vedenje psa, potem pa vendarle popustil. S tem mu je samo dopuščal, da čim dlje vztraja. Težavo lahko rešimo samo z res doslednim ignoriranjem psa. Če se vam to zdi pretežavno, priporočamo, da ga kratko malo zapustite in odidete iz prostora, preden bi popustili. Izogi­bati se morate slehernemu srečanju z očmi, vsaki besedi ali dejanju, name­njenemu psu, in celo vsakemu nasme­hu; vesti se morate tako, kot da psa sploh ne bi bilo. Če bi poskušal pes - včasih tedne po uspešnem odpravljanju težave - še enkrat s starim načinom vedenja, mu seveda nikakor ne smete popustiti. Če kdo ne more dosledno namerno prezreti takšnega vedenja, obstaja druga možnost - izrecno mišljena samo kot izhod v sili - za izboljšanje skupnega življenja. Ta temelji na nače­lu nasprotnega pogojevanja. Življenje bo sicer enostavnejše, vendar je velika pomanjkljivost tega načina, da pes sprva spet izsili pozornost. Vseeno pa bo njegovo nezaželeno vedenje zame­njalo želeno. Kot lastnik dajte prednost prvemu načinu odpravljanja težave in obenem poskrbite, da bo pes sicer deležen dovolj pozornosti, zaposlitve in sprememb. Sprehodi, igre in vaje ga bodo zamotili in sprostili, tako da ne bo poskušal iz čistega dolgočasja pritegniti več pozornosti z vsiljivim vedenjem.

Lizanje, dreganje s smrčkom in šapo pri psu

Mnogo psov ob različnih priložnostih kaže vedenjske načine, kot so lizanje, dreganje s smrčkom in dotikanje s šapo. Večinoma se za ta dejanja zahvalimo z majhnimi pozornostmi, kot so prijazne besede, božanje, grižljaj ali pa samo z ljubečim pogle­dom, ker smo sprva ganjeni in oča­rani. Ta dejanja postanejo težavna šele takrat, ko jih pes prevečkrat ponavlja in jih uporablja, da bi mani­puliral s svojim lastnikom in ga izsiljeval.

Omenjena dejanja izhajajo iz normal­nega vedenja mladičev in tudi pozneje so to izrazi podrejenosti. Na podlagi učnih procesov pa lahko sčasoma dobijo za psa drug pomen. Lastnik-navdušen nad ljubkim mladičem, ki mu liže roko ali ga drega s šapico s svojo povečano pozornostjo spravi psa na misel, da lahko tako manipulira z ljudmi.

Nespametno je misliti, da psi ližejo našo kožo zaradi soli. Ko so lizanje sprejeli v svoj vedenjski vzorec, dela­jo to povsem neodvisno od tega, ali smo se pravkar oprhali ali pa smo prišli preznojeni s športnega igrišča.

Kot pri različnih drugih težavah je tudi tukaj v ospredju preprečevanje: pazimo, da še posebno pri mladičih tega vedenja nezavedno in nepremiš­ljeno ne nagrajujemo in ga s tem ne utrdimo kot ustaljen način vedenja.

Z navedenimi načini vedenja poskuša pes pritegniti pozornost ali manipulirati z lastnikom.

Jemanje hrane od tujcev pri psu

Predvsem pse, ki so pogoltni na hrano, lahko tujci brez težav priva­bijo z okusnim grižljajem. Nujno vam moram svetovati, da psa naučite, naj od tujih ljudi ne jemlje ničesar brez poprejšnjega lastnikovega ukaza. Vedno znova se dogaja, da poskušajo tatovi živali pridobiti z grižljaji in jih pozneje ukrasti. Poleg tega se v tem primeru pokaže vpliv lastnika, ki lahko prepreči, da bi pes na sprehodu ne­nadzorovano jemal grižljaje od tujih ljudi.

To, da pes želi vzeti hrano, ki mu jo kdo ponudi, je normalno vedenje psov, ki se ne sprašujejo, zakaj so dobili grižljaj, vendar radi sprejmejo dodaten obrok.

Če hočete psu zatrdno dopovedati, da ne sme jemati hrane od neznanih ljudi, potrebujete pomoč osebe, ki ni član vaše družine. Psa lahko učite po načelu posredne kazni, tako da mu neznana oseba najprej ponudi grižljaj, ko ga hoče vzeti, pa mu z vodno pištolo brizgne v obraz močan curek ali pa poskrbi, da pade nanj pločevinka z nekaj kovanci. Prav tako lahko grižljaje premažemo s kako grenko snovjo ali - kar je še bolj učinkovito - s sredstvom, ki povzroča bruhanje. Čim manj je psu jasno, da ga je kazno­vala oseba, ki mu je ponudila hrano, tem zanesljiveje bo kazen povezal z okoliščino: kazen sledi, če vzamem grižljaj od neznanega človeka. Zelo pomembno je, da lastnik nikakor ne poseže v dogajanje, bodisi s klicanjem bodisi z grajanjem, ker se v tem primeru pes nauči, da grižljajev od tujcev ne sme jemati samo takrat, kadar je zraven lastnik. V skladu z načelom nasprotnega pogojevanja naj bi lastnik od svojega psa, ki je od kazni še malo zmeden, zahteval, naj sledi lahkemu ukazu, recimo SEDI. Za dobro izvedbo,naj ga potem pretirano pohvali. Seveda pa ga je treba prav tako pohvaliti, če ponujeni grižljaj zavrne. Pomembno je, da delate s čimveč različnimi pomočniki in da se tudi okoliščine čimbolj spreminjajo. Za spremembo pustite psa čakati pred trgovino in se prepričate, kako se vede pri jemanju grižljajev. Naslednjič se s pomočnikom dogovorite v gozdu ali pa organizirajte srečanje na avtobusu. Pozneje lahko poskrbite, da se pes in pomočnik kljub kaznim - morda med igro - srečata in spoznata. Na­vsezadnje vendar ne želite, da se pes boječe izogiba tujim ljudem. Zato je pomembno, da je pripomoček za posredno kazen dobro skrit. Pes naj čimmanj poveže kazen s človekom, kljub temu pa naj bo ta tako učinko­vita, da bo pes grižljaj dejansko odklonil. Posebno smiselna je tale različica vadbe: sprva delajte tako, kot je opisano, le da psa za dobro vedenje vedno nagradite z grižljajem iz poso­de, ki ste jo posebej za to vzeli s seboj na sprehod. Tudi vaš pomočnik lahko nagradi žival z grižljajem iz posode. S to majhno spremembo vaje se pes sicer ne bo zanesljivo naučil, da ne srne jemati hrane od tujcev, pač pa se bo navadil, da jemlje hrano iz svoje posode. Tako lahko daste psa za nekaj dni tudi komu drugemu, ne da bi se bali, da tam ne bo hotel jesti.

»Zganjanje črede« pri ovčarskih psih

Kar nekaj je ovčarskih psov, ki tako kot pri čuvanju ovc ali druge živine tudi v stanovanju ali na vrtu sledijo svojemu zganjalnemu nagonu. Tam zganjajo skupaj domače otroke ali tudi mačke in druge male hišne živali, celo pse. Resne težave povzroča to vedenje potem, če pes svoje delovanje okrepi s tem, da hlasta po petah, ker hoče vsakokratno žrtev prisiliti, da bi šla v želeno smer.

Zganjanje črede je gensko zakore­ninjena dejavnost, ki je pri nekaterih pasmah zaradi selekcije posebno močna, pri drugih pa skoraj ni opazna. Dolgočasje ter pomanjkanje vrsti ustrezne in pasmi primerne zaposlitve napeljujeta pse na to, da razširijo »zganjanje črede« na omenjene nadomestne objekte. Tako ravnanje pa lahko sproži tudi prikrita težava z rangiranjem, kajti varovanje in zganjanje vsebujeta vsekakor dominantne sestavine. Le redko se pojavi to vedenje kot rešitev za stres ali pa ga lahko opazujemo v povezavi z vedenjem za vzbujanje pozornosti.

Poleg zganjanja spada k opisanemu vedenju tudi strmenje v osebek pri sklonjeni drži, plazenje pa tudi hlastanje po petah in lovljenje. Večinoma kažejo prizadeti ovčarski psi vse te oblike vedenja, pri čemer je seveda hlastanje po petah za človeka vsekakor najbolj neprijetno.

Pri odpravljanju te težave je pomemb­no, da od psa po načelu nasprotnega pogojevanja zahtevate nadomestno vedenje, ki s pohvalo in nagrajevanjem zanj pridobi vrednost in ki v idealnem primeru ni združljivo z varovanjem ali zganjanjem. S tem, da pod nadzorom vadite s psom, dobijo otroci zanj drugačen pomen. Nič več mu ne pomenijo morebitne žrtve, ko ga zgrabi sla po zganjanju, temveč majhne gospodarje, ki lahko pri različnih vajah naredijo psu veliko veselja in mu izrazijo priznanje. Obenem ko izvajamo nasprotno po­gojevanje, lahko otrokom damo tudi napravo, ki oddaja za psa neprijeten zvok. To uporabijo vedno takrat, ko jih poskuša pes zgnati skupaj ali usmerjati. Če ga ton odvrne od zganjanja, moramo takoj dodati vajo, ki bi jo radi ustalili kot nadomestno vedenje. Za pravilno izvedbo naj bo pes potem čezmerno pohvaljen. To lahko pod primernim vodstvom naredijo tudi sami otroci. Da bi olaj­šali vadbo in skupno življenje, dokler pes ne osvoji vaj, tudi tu priporoča­mo uporabo oglavnice. Po pravkar opisanem posebnem načinu odpravljanja težave morate premisliti, kako bi lahko ustregli potrebi psa in mu dali nalogo, ki bi ustrezala njegovim nagnjenjem. To omogoča njegovo sodelovanje pri eni od zvrsti pasjega športa. Kot zgled navedimo na tem mestu agility, obliko športa, ki zahteva tako vodljivost kot tudi hitrost in spretnost. Če se vam zdi, da je vzrok za to teža­vo problem rangiranja ali pa vedenje za vzbujanje pozornosti, uporabite predloge za prevzgojo, ki jih najdete v ustreznih poglavjih.

Zavist zaradi hrane pri psu

Nekateri psi se skrajno neprijetno odzovejo, če se drug pes približa njihovi hrani. To se lahko zgodi zunaj, prav tako pa v gospodinjstvu, v kate­rem živi skupaj več psov, če dobi eden od njih priboljšek.

Zavistno vedenje nastane iz mešanice naučenega vedenja in pasjih načel ran­giranja. Učenje temelji večinoma na nezavedni lastnikovi pohvali. Samo zelo poredko kdo zavestno okrepi to vedenje. Psu, ki je zavisten zaradi hrane, gre pravzaprav manj za samo hrano, čeprav jo takrat večinoma nenadoma pogoltne; veliko bolj mu gre za to, da svoje privilegije, ki mu pripadajo glede na rang, zelo jasno pokaže drugim psom in jih tudi uve­ljavi.

Na sprehodu morate dosledno paziti, da zavistnega vedenja psa nezavedno ne pohvalite, tako da mu hrano prepustite z opravičilom: »Ne mara, če se kdo približa njegovi hrani.« Smiselna in lagodna rešitev, kako obidete težavo, je, da psa ne hranite več v navzočnosti drugih psov. V bistvu pa bi se moral pes naučiti, da sme vzeti svoj grižljaj hrane samo na primeren ukaz. Če se vam zdi preveč požrešen, morate hranjenje brez pojasnila prekiniti . Pri sporih glede hrane med dvema psoma, ki živita v istem gospodinjstvu, se moramo ravnati po logiki psov in dati prednost tistemu, ki je višji po rangu. V tem primeru to pomeni, da ga hranite prvega; če to ni mogo­če, naj dobita psa svojo hrano ločeno.

Žretje neprimernih stvari pri psu, (žretje gume, trave...).

Nenavadno obliko vedenja, ko pes žre stvari, ki niso primerne za njegovo prehrano, imenujemo »pica«. Glede na vzrok jo moramo uvrstiti med prave vedenjske motnje. Stvari, ki jih pes zaužije, so recimo pesek, malta, barve, talne obloge, lasje, guma, kamenje in podobno.

Vzrok za takšno vedenje še ni dovolj pojasnjen. V mnogih primerih se zdi, da je potrebno zdravljenje. Tako vedenje ocenjujemo kot bolezen, ki jo je treba jemati resno in za katero predpostavljamo, da je motnja pri delovanju centralnega živčnega sistema. »Pico« pa lahko pri psih opazujemo tudi v okviru vedenja za vzbujanje pozornosti.

Tudi žretje trave in drugih rastlin lahko v najširšem smislu prav tako štejemo v ta sklop težav. Pobiranje in včasih tudi požiranje kamnov izvira večinoma iz igre in je privzgojena razvada, ki je slaba za zobe in lahko postane celo smrtno nevarna.

Psa ne puščajte dlje časa brez nadzora, saj tako ne bo imel možnosti, da bi zaužil škodljive snovi. Če ga morate vseeno puščati samega, ga navadite na lahek plastični nagobčnik, ki mu sicer omogoča pitje in dihanje z odprtim gobcem, onemogoča pa mu žretje različnih stvari. Če opazite tako njegovo vedenje, morate vmes poseči s posrednim kaznovanjem, ki ga pes ne bo povezal z vami. Obenem ga naučite, da bo predmete, ki jih pobere, na ukaz takoj spet spustil. Najpreprosteje boste to dosegli z zamenjavo za okusen priboljšek. Izrecite primeren ukaz, recimo SPUSTI, natanko v trenutku, ko pes vzame priboljšek. Tako bo po nekaj ponovitvah v pričakovanju, da bo dobil nagrado, spustil predmet, ki ga je pobral, zadoščal bo tudi samo ukaz. Za to ga morate seveda vedno pretirano pohvaliti. Če se pes vedno znova loti istih stvari, lahko poskusite - podobno kot pri žretju iztrebkov - tem dodati zdravila ali jih prepojiti z odbijajočimi snovmi. Če pa je dejanje povezano z vedenjem za vzbujanje pozornosti, se odločite za odpravljanje težave, kot je tam opisano. V nekaterih prime­rih se zdi, da je potrebna in koristna uporaba psihofarmakov. To je potreb­no posebno takrat, kadar vedenje uvrščamo v skupino prisilnih dejanj.

Zavračanje hrane pri psu in kako lahko pomagamo

Zavračanje hrane se ne nanaša vedno na vso hrano. Včasih je omejeno samo na nekatera živila, druga pes brez težav poje. Že po naravi se vsak pes ne zanima enako za hrano. Če pa začne pes, ki je prej normalno jedel, nenadoma zavračati hrano, moramo vzrok za to dobro raziskati. Težava se lahko izraža z manjšim ali večjim pomanjkanjem teka do popolnega zavračanja hrane.

Za zavračanje hrane je lahko veliko vzrokov. Samci dostikrat slabše jedo, če je v bližini psica, ki se ravno goni; tako lahko rečemo, da imajo ljubezen­ske težave. Drugi vzrok je lahko žalost zaradi izgube družinskega člana. Če gre za človeka, ki je bil psu zelo blizu, je izguba za žival posebno huda, v tem primeru lahko žalovanje traja več dni ali tednov. Zavračanje hrane lahko opazimo tudi, če pogine sovrstnik. Izbirčnost pri hrani pa ima večinoma povsem druge vzroke. Če psa že od malega nismo navadili na različne okuse, se lahko zgodi, da pozneje zavrača vso hrano, na katero ni navajen. V nasprotju z ljudmi je psom manj pomembna okusnost, raznolikost ali sprememba kot pa navajenost na okus določenih živil. Muhasto zavračanje hrane pa se včasih pojavi tudi v okviru vedenja, ki zahteva pozornost. Vzrok za to, da psi manj jedo ali se celo več dni postijo, so včasih tudi visoke poletne temperature. Poleg tega obstaja še vrsta bolezni, ki so vzrok za pomanjkanje teka in jih ne smemo podcenjevati.

Želodec psov lahko naenkrat sprejme veliko hrane. Za volkove je to nuja, kajti v prosti naravi jim ne uspe, da bi vsak dan kaj ujeli. Iz tega izhaja, da je organizem psa sposoben dneve ali celo tedne shajati brez hrane, ne da bi to škodilo njegovemu zdravju.

Temu, da bi se pes enostransko navadil na določen okus ali določeno vrsto hrane, se lahko izognemo tako, da dajemo mlademu psu čimbolj raznovrstne obroke različnih okusov.

Že če se pojavi najmanjši sum, da pes hrano zavrača zaradi bolezni, ga morate takoj peljati k veterinarju. Velik odstotek psov v sedanjem času tehta preveč, zato je dobro, da se pred začetkom zdravljenja posvetu­jete z veterinarjem, ali je to sploh potrebno. Če se odločite za odpravljanje teh težav, lahko poskusite pripraviti hrano za psa kar se da okusno, s tem da jo navlažite, pogrejete in poskrbite, da bo vsebovala dovolj beljakovin živalskega izvora. Vanjo lahko za izboljšanje okusa dodate tudi nekaj mačje hrane, ki vsebuje bistveno več beljakovin. Več manjših obrokov je za psa zani­mivejših kot samo ena napolnjena skleda na dan. Obenem pa mu med obroki ne dajajte več nobenih pribolj­škov. Dodatni pozitiven dražljaj za psa je, če ga hranite iz roke. Vendar ta ukrep uporabite samo, če bo postalo zavračanje hrane resna težava, kajti psi, ki so deležni takšnih ugodnosti, se jim pozneje le neradi odpovejo. Preden začnemo odpravljati težave,se moramo zavedati, da v večini prime­rov sploh ni narobe, če pes nekaj dni zavrača hrano. Če pa zaradi dolgotraj­nega odklanjanja hrane grozi, da bo shujšal, bo treba kaj ukreniti. Pri tem pa morate paziti, da ne bo postal v prihodnosti preveč izbirčen. Kajti če bo odkril, da je posledica njegovega zavračanja hrane to, da je vsa družina na nogah in se trudi, da bi mu ugodila in dobiva samo še posebej izbrano hrano, bo znal to tudi v prihodnje dobro izkoristiti. Pri dolgotrajnem zavračanju hrane lahko psu zbudimo tek z zdravili. Veterinar bo predpisal potrebne pripravke, če so res priporočljivi.

Vključitev psa v družino

Vem,da ste navdušeni nad novo pridobitvijo in da želite, da bi se vsi, vključno s psom, čim bolj zabavali, a ne smete pozabiti,da mora vso zabavo vedno nekdo nadzorovati.

Če ste vi glavni nadzornik, ste vi vodja kardela, vi skrbite za zdravje in varnost in vi preprečujete težave. Do zapletov lahko pride, ko kuža spozna razposajene otroke, druge hišne ljubljenčke ali celo sosede, zato morajo taka srečanja potekati pod vašim nadzorom.

Preden otrokom predstavite psa, jim razložite, da to ni nova igračka, ampak živo bitje, ki je lahko veselo, a tudi žalostno.

Postavite stroga pravila glede psa.

- Kužka lahko dvigneš in pestuješ le z dovoljenjem staršev. Ne prepirajte se, kdo ga bo prvi pestoval. S kužkorn bodi nežen.

- Ob kužku bodi miren in govori tiho. Ne kriči nanj in na druge ljudi. Ne teči v njegovi bližini.

- Kuža dobi hrano le v votlih igračah in v kletki.

- Ko kuža spi, ga ne budi ali vznemirjaj.

- Ne draži kužka in ga ne spodbujaj k skakanju.

Najbolje je, da se prvo srečanje zgodi na nevtralnem ozemlju - pri prijatelju doma. Domačega psa pred srečanjem peljite na dolg sprehod. Na nevtralnem ozemlju bo raje raziskoval okolico, mladiček pa bo zanj le eden od živih dejavnikov v prostoru. Pustite, da se psa prevohata, in posredujte le v primeru, če je eden od njiju vznemirjen ali prestrašen. Mladička privežite na tanko vrvico (zelo dolga vezalka), da lahko hitreje posredujete, če je treba. Če imate doma vrt, naj se tudi pri vas najprej srečata tam, prej pa pospravite vse predmete, s katerimi bi se mladiček lahko igral in tako razjezil starejšega psa. V prostor najprej pripeljite mladička in ga umirite, saj se odrasel pes lahko razjezi zaradi psičkove razposajenosti. Če mislite, da bi vaš pes lahko ugriznil mladička ali renčal nanj, preskočite spoznavanje na vrtu in mladička odnesite v kletko.

Mačke so vedno glavne. Že po naravi so nadrejene psom in tega se zavedajo. Če je vaša mačka navajena psov, bo na prišleka jezno pihala, renčala ali ga udarila s tačko in tako bo njun odnos urejen. Če pa bo zbežala, bo v kužku sprožila nagon plena, to pa lahko vodi do težav. Nekatere pasme, kot so terierji, so bolj nagnjene k lovu premikajočih se bitij kot druge. Mačke in novega psa nikoli ne pustite v istem prostoru. Ko ju ne morete nadzoro­vati, odnesite mladička v igralnico. Do težav lahko pride čez nekaj mesecev, ko kuža ne bo več imel omejenega gibanja. Vihrav kuža, kot je bokser, se bo mogoče zabaval tako, da bo preplašil mačko in jo začel loviti. Če se to zgodi, ga privežite na tanko vrvico. Ko je videti, da kuža pripravlja zasedo, preprosto stopite na povodec. Naučiti se mora,da se lahko igra z ljudmi ali psi,mačke pa naj pusti pri miru.

Pes in mačka

Obožujem pogled na nove, svetleče, popolne in bele zobe mladega psa. S sekalci pes grizlja, z grabiIci oz. podočnjaki zgrabi in drži plen, z meljaki pa drobi in žveči hrano. Z evolucijskega stališča je pasje zobovje najpomembnejši pripomoček za preživetje, saj se ne uporablja le za lovljenje, držanje, ubijanje in zaužitje plena, temveč tudi za zaščito, obrambo in uveljavljanje v krdelu. Ljudje pa zahtevamo, da pes pozabi na svoje zobe in jih preneha uporabljati za različne namene, predvsem kot orožje. Naša zahteva je torej nenaravna. Pes preprosto mora uporabljati zobe, z učenjem pa lahko to preusmerimo v primeren način - naučimo ga, da je žvečenje igrač zabavno. Tako se bo lažje naučil, da zadrži naravno potrebo po grizenju in je nežen do živali in ljudi. Kuža se mora naučiti mehko ugrizniti, ko ima še mlečne zobe. Če ga tega začnemo učiti pri petih mesecih, ko ima že stalne zobe, je skoraj prepozno. V mali šoli ga boste najlažje naučili, kako naj nadzoruje ugriz.

Verjetno si želite v družbi vašega psa imeti lepo, da je živahen, ko to želite, in umirjen, ko ste zaposleni, da ima rad družbo ljudi vseh starosti, je ubogljiv, ni plah, hodi na popuščenem povodcu, zna nadzorovati svoj ugriz in ima smisel za humor. Vse to lahko dosežete, če psa vključite v čim več dejavnosti. Vzemite ga s seboj na izlete, predstavite ga prijateljem v kavarni, kamor radi zahajate, pustite mu, da tako kot vi izkusi življenje. Vajin odnos bo veliko lepši, če se pes že na začetku veliko nauči.

Varovanje hrane pri psu

Vsi psi ne pustijo svojih gospodarjev do sklede s hrano, kadar jedo. Čuvajo tudi kosti ali priboljške. Stopnja napadalnosti je spremenljiva in to psi različno sporočajo - od rahlega renčanja do resnih napadov z ugri­zom.

Branjenje in varovanje hrane je lahko izraz težav z rangiranjem ali teritorial­no napadalnostjo. Včasih pa ima veliko vlogo tudi nezavedna krepitev vedenja, ki jo spodbudi lastnik: ne le, da psa pri njegovem nezaželenem vedenju ovira, temveč ga še nagradi s pomirjevalnim dopovedovanjem.

Če odmislimo pogosto vsaj prikrito težavo z rangiranjem, je odpravljanje priporočljivo tudi zato, ker je smisel­no, da ima lastnik popoln nadzor nad hrano in s tem tudi možnost, da lahko psu kadarkoli kaj odvzame.

Pametno je že mladiča navaditi na to, da mu lahko kadarkoli vzamete hrano. To dosežete tako, da mu med jedjo vzamete posodo s hrano, naredite z njim lahko vajo in ga potem nagradi­te s posebno okusnim priboljškom, preden mu pustite, da poje do konca. Tako prekinitev pri hranjenju pes ne bo nikoli povezal s čim slabim in bo tudi v prihodnje brez težav dovoljeval, da boste hranjenje prekinili ali pa mu vzeli posodo s hrano.

Ko naletite na takšno težavo, morate najprej kritično preučiti vprašanje rangiranja, in če je treba, uvesti spre­membe. Ne glede na to lahko psu na način, ki ga bomo opisali, dopoveste, da sme hrano obdržati samo, če se bo ravnal po naših pravilih igre. Najprej psa naučite sedi in vzemi, tako da mu po povelju sedi ponudite grižljaj, ki pa mu ga pustite pojesti šele na povelje vzemi. Če je pes dojel, da sme jesti šele po ukazu vzemi, lahko začnete s tem, da mu posode s hrano ne postavite kar na tla, temveč mu z eno roko iz sklede dajete zalogaje. Posamezne zalogaje hrane lahko vzame šele po ukazu vzemi kot nagrado, če je ubogal ukaz sedi ali pa tudi prostor. Če to brez težav obvlada nekaj dni zapored, lahko preidete k temu, da pustite psu po ukazu vzemi jesti iz sklede, medtem ko jo vi trdno držite. Vmes mu občas­no ukažite sedi in takoj vzemite skledo, če ukaza ne uboga. Ko to obvlada brez težav, lahko skledo s hrano postopoma približujete tlem. Če se pes ne vede v skladu z vašimi željami, prekinite hranjenje in mu dajte novo priložnost šele čez nekaj minut. Če pa je pes nagnjen k temu, da varuje kosti za glodanje pred kakšnim dru­žinskim članom, mu ne dovolite, da bi z njimi prosto razpolagal.

Žretje stvari pri psu

Mnogi mladi psi, pa tudi nekateri odrasli tekajo na sprehodu naokrog kot sesalniki za prah in vsrkajo vase vse, kar najdejo in se da pojesti. Ta navada je lahko zelo nadležna, ker psi potem pogosto dobijo drisko. Lahko pa postane tudi nevarna, če naletijo na strup za podgane in podobno.

Načeloma to vedenje ni nenavadno, kajti kot lovci imajo psi še zdaj last­nosti, ki jim omogočajo, da si sami priskrbijo hrano. To nagnjenje je od psa do psa različno močno izraženo. Vsekakor pa lahko pes zaradi svojega izredno dobrega voha tudi v goščavi zavonja vsak ostanek hrane na takšno daljavo, ki si je mi ne moremo niti predstavljati. Po logiki psa ni razloga, da ne bi poje­del hrane, ki jo najde. Tudi do svojega lastnika pes ne čuti nobenih obvezno­sti, ker lahko po pasjih pravilih majhne stvari, ki jih sam upleni, obdrži in se zaradi njih ne uveljavlja običajna hi­erarhija pri hranjenju.

Ukrepe otežuje dejstvo, da je za psa tisto, kar ga na sprehodu privlači, lahko zelo raznovrstno. Ko boste pripravili čimveč različnih »poslastic«, se dogovorite s kakim znancem, da bo na dogovorjenih mestih odložil nekaj zalogajev. Ker natanko veste, kje te vabe ležijo, lahko v odločilnem trenutku s posredno metodo - recimo z vodnim curkom - kaznujete psa. Poleg teh terapevtskih možnosti pa poskušajte z več popestritvami, kot so igre in vaje, doseči na sprehodu izboljšanje vedenja, ker bodo psa te dejavnosti odvrnile od stikanja za hrano.

Zakaj psi včasih žrejo svoje iztrebke

Velikokrat se zgodi, da psi na spreho­du žrejo iztrebke. Nekateri delajo to redno, drugi le občasno. Takšno vedenje označujemo kot koprofagijo - težavo, ki jo lahko zelo pogosto opazujemo pri mladih psih. Če psu teknejo iztrebki mesojedih živali ali človeka, ki v primerjavi z iztrebki rastlinojedcev bistveno bolj smrdijo, in je nagnjen k temu, da jih pogosto žre, postane koprofagija za lastnika resna težava. Na srečo pa se psi vsaj lastnih iztrebkov le redkokdaj lotijo.

Znanstveno do zdaj še ni bilo mogoče pojasniti, kateri dejavniki spodbudijo takšno vedenje. Ena izmed teorij omenja kot možen vzrok to, da potrebuje mlad pes za svoj razvoj nekatere snovi, ki so v iztrebkih drugih živali. Kot vse druge teorije tudi ta ni trdna. Kajti po eni strani pojasnjuje, zakaj so ravno mladi psi tisti, ki se največkrat tako vedejo, po drugi strani pa pušča odprto vprašanje, kako da ne pridejo vsi mladi psi na to, za nas nemogočo misel, da bi si na sprehodu privoščili takšen dodaten zalogaj. Do zdaj še niso odkrili snovi, zaradi katere bi bila koprofagija pri zdravih psih nujna. Tudi teorija, da psom, ki jedo iztreb­ke, primanjkuje nekaterih encimov (kakor pri nezadostnem delovanju trebušne slinavke, ki je omejeno le na izločanje prebavnih encimov), ne drži, kajti večina takih psov je klinično zdravih. Prav tako ni dokazano, da so določene snovi v iztrebkih potrebne za spodbujanje razvoja živčnega sistema. Drugi pa zagovarjajo razlago, da spada žretje iztrebkov k razisko­vanju in igri ter da psi to delajo iz dolgočasja.

Pri nekaterih drugih živalskih vrstah, recimo pri kuncih, je koprofagija povsem normalno in za življenje pomembno vedenje. Beljakovin in vitaminov B, potrebnih za normalen razvoj, ki jih dobiva kunec iz lastnega blata, ni v vseh delih iztrebkov. Te snovi so le v kašastem blatu, ki nastaja samo v slepem črevesu. Svoje blato kunec večinoma poje, takoj ko se iztrebi. To blato drugim živalskim vrstam seveda ni dosegljivo. Če ste opazili, da vaš pes je blato kuncev, nima to nič opraviti z normalno in za življenje pomembno koprofagijo kuncev. Za mater psico je to, da požre iztreb­ke svojih mladičev, normalen posto­pek in ni prav nič povezano s težavami žretja iztrebkov. Če ima vaš še mlad pes nadležno navado, da žre blato, in če to dela samo občasno - pri kakšni posebni najdbi, je zelo verjetno, da bo s tem prenehal, ko bo postal malo starejši. Če pa njegovega vedenja ne morete več prenašati, se posvetujte z vete­rinarjem o uporabi terapevtskih ukre­pov, ki so navedeni v nadaljevanju. Da bi že vnaprej izključili napačno prehrano kot razlog za to vedenje, sestavite seznam hranil in jih preve­rite z veterinarjem. Da pes žre blato, je sicer neprijetno, nikakor pa ne škoduje zdravju.

Predlog za odpravljanje težave

Na sprehodu psa dobro opazujte in ob vsakem poskusu, ko hoče požreti blato, takoj vplivajte nanj. Ukrepi za nasprotno pogojevanje so opisani v dodatku. Vedenje boste prekinili tako, da boste brez besed uporabili posredno kazen ali pa ga poklicali k sebi - če vas uboga. Čeprav so psi, ki žro blato, večinoma zdravi, je dobro, da žival pregleda veterinar in bolezen izključi kot vzrok. Drastičen, vendar učinkovit način je, da zdravila, ki jih predpiše veterinar, skrijete v blato. Najbolje je, da to opravi nekdo drug, zato da pes ne more povezati vonja z vami. Potem razvrstite te kupčke tako, da jih bo pes najverjetneje požrl. Snovi, ki so primerne za ta ukrep, so kaj različne. Lahko recimo uporabite snovi, ki so zelo grenke, tako da pes pri žretju ne bo ravno užival, ali pa lahko primešate sredstvo za bruhanje. V prihodnje bo pes žretje blata vedno povezal s slabim počutjem, ki mu je sledilo. Za uspeh te metode je po­trebno, da zdravila, ki ste jih primešali blatu, hitro delujejo, kajti samo v tem primeru bo pes povezal žretje blata in slabo počutje. Če je psu všeč njegovo blato ali iz­trebki psa iz istega gospodinjstva, lahko poskusite s spremembo jedilnika doseči, da se bo spremenila kakovost iztrebkov in ne bodo več tako pri­vlačni. Tudi za to boste dobili najboljši nasvet pri veterinarju.

Nezmožnost hoje po stopnicah pri psu

Ne prav pogosta težava se pojavi, če pes zavrača hojo po stopnicah. To lahko glede na stanovanjske razme­re in velikost psa po nepotrebnem obremeni skupno življenje. Dogaja se večinoma pri psih, katerih prejšnjega življenja ne poznamo, ali pri tistih, ki so takrat živeli v osamitvi. Pri psih, ki so odrasli v normalnem hišnem okolju, se ta težava pojavlja zelo redko.

Če lahko že vnaprej kot vzrok izključimo bolečine pri premikanju, moramo vedenje uvrstiti med tiste oblike, ki jih sproža strah. Težave izhajajo iz tega, da psu primanjkuje zgodnjih izkušenj s hojo po stopnicah. Večinoma povzroča psu manj težav hoja po stopnicah navzgor kot navzdol, ker lahko pri vzpenjanju natanko vidi, kam postavlja tace. Hoja navzdol pa je za psa bistveno bolj težavna. Psi, ki v svojem zgodnjem razvoju niso imeli možnosti, da bi v povezavi z igro izkusili mnogo različnih nači­nov premikanja, ki so potrebni za spuščanje po stopnicah, se hoje po stopnicah bojijo. To lahko podoživite, če se sami postavite na vse štiri in poskušate v tej drži iti po stopnicah navzdol. Še en razlog, zakaj se psi neradi spu­ščajo po stopnicah, bi lahko bil tudi, da v nasprotju s človekom slabo vidijo. Posebno pri slabi osvetljenosti se psom zdi, da gredo navzdol kot v kakšno brezno, zato se temu upirajo.

Psi velikih pasem so pogosteje proble­matični. Domnevno je tako zato, ker se spopadajo z dodatnimi težavami, ko morajo svoje štiri šape razporediti na različne stopnice in ne morejo tako kot majhni psi poskakovati z ene stopnice na drugo. Prav tako kot majhni otroci se morajo tudi psi naučiti različnih načinov premikanja. Normalno se to zgodi kot del igre v prvih tednih in mesecih življenja. Kretnje mladičev, ki so sprva nerodne, postanejo postopoma bistveno bolj spretne, usmerjene v cilj in s tem tudi v bolj premišljene gibe odraslega psa. Vse izkušnje, ki jih pes nabere do 16. tedna življenja, torej v času sociali­zacije, si zapomni kot normalne vtise iz okolja. K temu sodi tudi hoja po stopnicah. Če med tem časom pes ni imel možnosti, da bi spoznal hojo po stopnicah, prvič sploh ne bo vedel, kako naj ravna, zato se bo nedvomno bal. S široko zasnovano socializacijo psa in zgodnjimi vajami za premago­vanje posameznih stopnic se bomo težavi izognili.

Če želimo odraslemu psu olajšati učenje teh novih gibov, poskrbimo poleg ostalih prevzgojnih ukrepov za posebno masažo, saj bomo s tem zboljšali njegovo telesno počutje. Pri tem moramo biti še posebno pozorni na noge in področje šap. V nadaljevanju je opisan poseben de­senzibilizacijski program, s katerim psa postopoma naučimo novih in neobičajnih gibov, tako da bo lahko pozneje brez strahu hodil po stopni­cah gor in dol. Poiščite primerno vadbišče ali pa sami sestavite nekaj stopnic in pozneje majhno stopnišče. Na začetku vadbe moramo psa dvigniti na najnižjo stopnico ali pa najti stopnišče z zelo širokimi stopnicami, na katere bo šel prostovoljno. Tam ga pustimo trenu­tek stati, preden mu dovolimo, da gre dol. Za uspešno izvedeno vajo ga posebno navdušeno pohvalimo. Če želite, lahko to vajo povežete z besedo navzdol. Takoj ko pes brez strahu obvlada vajo, lahko dodate novo stopnico, dokler navsezadnje ne obvlada stopnišča z desetimi stopnica­mi. Če boste stopnišče sestavili sami, ga oblikujte tako, da boste posamezne stopnice lahko premikali. Potem lahko začnete vajo s širokimi stopnicami in počasi stopnjujete težavnost, tako da jih vsakokrat zožate za tri centimetre, dokler ne dobite globine pravih stopnic. Če pes to vajo obvlada, ga lahko peljete na pravo stopnišče in ga s priboljškom za nagrado in novim ukazom pripravite do tega, da se bo spustil po stopnicah. Čeprav se je psom večinoma lažje vzpenjati po stopnicah, moramo pri vadbi zahtevati oboje, da ne bi imeli nazadnje težav s hojo po stopnicah navzgor. Ko hodijo psi po stopnicah, so bistve­no raje pri steni kot ob ograji, kar morate vsekakor upoštevati. Da bi psu zagotovili še dodaten občutek varnosti, lahko ograjo prekrijete, tako da je videti kot stena. Dobra osvetljenost stopnišča bo psu prav tako olajšala vadbo. V posebno težavnih primerih si je treba, zato da bi sploh navezali dober stik s psom in začeli vaditi, pomagati z zdravili, ki zmanjšujejo strah. Seve­da pa ne smejo biti taka, da bi blokira­la učne sposobnosti. O teh možnostih se pogovorite z veterinarjem. 

Kuža na stopnicah

Stipnice za pse in mačke

Lov pri psu

V današnjem času ima le malo psov možnost uresničiti svoje veselje do lova. Težava se lahko pojavi takrat, ko psa, ki je močno vnet za lov, peljemo na območja, kjer živi divjad. Posebno če gredo na lov skupine več psov, se lahko zgodi, da jih cele ure ni nazaj. Odvisno od tega, katero vrsto živali psi lovijo, lahko nastanejo težave z rejci (recimo pri ovcah, kravah in konjih) ali pa z javnostjo, lovskimi čuvaji in gozdarji (recimo pri srnah, divjih prašičih in zajcih). Škoda, ki jo povzročijo psi, je lahko ogromna. Že zaradi tega, ker moramo kot lastnik včasih ure in ure čakati na svojega psa (vedno v skrbi, da se mu ni kaj zgodilo ali pa je raztrgal divjo žival), moramo poskušati težavo čimprej obvladati.

Dejstvo, da psi lovijo in da to radi in vztrajno delajo, nas načeloma ne bi smelo presenečati. Navsezadnje pes je in ostane kljub udomačitvi lovska roparska žival, čeprav na to pri neverjetnem številu več kot štiristo različnih pasem radi pozabimo. Posamezne pasme se ne razlikujejo samo po zunanjosti, temveč tudi po svoji strasti do lova - saj so bile navsezadnje vzrejene za čisto posebne namene. Za težavo, ki nastane, pa ni pomembna samo lovska strast, ki jo je pes podedoval, temveč tudi način, kako je bil mlad pes vzgojen. Če je imel že takrat možnost, da se je prepustil svojemu lovskemu nagonu, se je ta še okrepil in toliko težje ga bomo tega odvadili. Lovsko vedenje je, tudi če ga iz kate­regakoli razloga uvrščamo med neže­lene, del normalnega vedenja psa. Zato je tudi tako težavno odprav­ljanje, kajti usmerjeno je v to, da bi pranagon tako zelo zajezili oziroma obvladali, da bi omogočili skupno življenje brez težav.

Že pri nakupu je pomembno, da izbe­remo psa, ki po svojih zasnovah sodi v svoje prihodnje življenjsko okolje. Čeprav je v bistvu vsak pes roparska žival, so nekatere pasme zaradi svoje desetletja dolge vzreje tako zelo omejene v svojih lovskih nagnjenjih, da je zanje življenje brez možnosti lova veliko lažje kot recimo za pse iz lovske vzreje. Torej se z izbiro psa z lahkoto izognemo tej težavi.

Smisel in namen odpravljanja težave je, da psa v skladu z nasprotnim pogojevanjem navdušimo za dejavnosti, ki ga prav toliko veselijo kot sam lov. Na prvem mestu je igra lovljenja, ker lahko tako njegove naravne zasnove primerno uporabimo pri odpravljanju težave. Ves čas vadbe moramo psu onemo­gočiti kakršnokoli možnost za lov. Pojdite z njim na vrvici na sprehod v okolico, kjer ni divjadi. Obenem ga tudi naučite ukazov sedi, pro­stor, stoj, sem in ostani ter jih z njim vsak dan vadite. Vsakič ga po­hvalite, še posebno če je vajo dobro opravil. Najbolje je, da se lotite odpravljanja težave doma, s tem da psa naučite ukaza dol (ko pes leži, mora tudi glavo položiti na tla). Postopno va­dite ta ukaz še zunaj in psa vedno pretirano nagradite, če je vse izvedel pravilno. Obenem morate psu ponuditi po­sebno igračo za nadomestni pred­met, s katerim lahko gre skozi najpo­membnejše dele lovskega postopka. To pomeni, da mora predmet najprej loviti in premagati, potem pa ga sme neusmiljeno stresati tako kot živ plen. Za to so primerne gumijaste igrače, ki se ne odbijajo tako predvidljivo kot žoga. Zdaj že več podjetij izdeluje različno oblikovane predmete, ki ustrezajo opisanim zahtevam. Pri nekaterih psih so priljubljene igrače, ki so preoblečene s krznom ali bla­gom. Nekatere od njih tudi piskajo. Po želji lahko na igrače navežete vrvico. S takšnimi igračami lahko s psom objestno norite okrog in ga za sode­lovanje pri tej igri dodatno pohvalite z besedami ali nagradite s priboljškom. Psa bomo lažje navdušili za to igro, če bodo naše kretnje hitre. Psi z zelo močno lovsko strastjo naj bodo tudi med igro na vrvici. Te igralne prizore ponavljajte v hiši in tudi zunaj večkrat na dan, dokler ne boste dobili občut­ka, da so postali za psa najprijetnejše dogodivščine dneva. Ko to dosežete, se lahko odločite za naslednji korak in greste s psom na sprehod tja, kjer iz izkušenj veste, da bo navdušen nad lovom. Vajo dol in igro, ki jo lahko pove­žete z dodatnim ukazom pozor, izvedite zdaj na tem terenu in psa za njegovo pozorno izpolnjevanje ukazov pretirano pohvalite. Te vaje ponavlja]­te vsak dan ter pazljivo in postopoma stopnjujte težavnost. Na območjih s psi, ki bi vašega psa lahko zapeljali v pravi lov ali pa obstaja zaradi go­stote divjadi več spodbude za lov, bo vedno težje vaditi. Na spuščajte se v preveliko tveganje, ki bi se lahko končalo z neprijetnimi pripetljaji!

Lovljenje pri psu

Vaš pes lovi svojo senco, svetlobne žarke, muhe...

Načelno ni nič nenavadnega, če se pes zanima za muho, svetlobni odsev ali senco. Tudi otroci in celo odrasli včasih opazujemo luči in sence. Priza­deti psi pa so s tem kar obsedeni. Ure dolgo lahko do popolne izčrpanosti skačejo za sencami in svetlobnimi odsevi ali pa jih opazujejo na zidu. Tudi če se podijo za muhami, je to velika težava, kajti psi, pri katerih je lov na muhe prisilna dejavnost, delajo to neizmerno vztrajno. Občasno poskušajo ujeti celo muho na drugi strani zaprtega okna in se pri tem bolj ali manj hudo poškodujejo. Posebna oblika tega vedenja je, če se pes podi za stvarmi, ki obstajajo le v njegovi domišljiji. Pri tem zalezovanju lahko uporablja mišji skok ali druge elemen­te lovskega vedenja, samo da so nje­gova dejanja namenjena neobstoječi žrtvi. Če kaj takega odkrijemo,se moramo potruditi in ugotoviti, ali si pes stvari, ki jih lovi, res samo domišlja, ali pa skače na nekaj drugega, česar mi nismo opazili.

Pretirana nega dlake pri psu

Težava se kaže v obliki intenzivnega lizanja in grizljanja telesa ali kakšnega njegovega dela. Posebno pogosto so prizadeti vrhnji deli šap pa tudi laktnica. To vedenje ni v nikakršni povezavi z normalno nego telesa, kajti psi ližejo in glodajo ta mesta nekaj minut do nekaj ur, dokler ne postane koža ena sama rana. Te rane so same po sebi zdravstveni problem, kajti pogosto ostanejo odprte več tednov, mesecev, celo let, ker se psi sami od sebe praviloma ne prenehajo lizati in glodati. V mnogih primerih se ta mesta s časom okužijo s klicami, to pa otežuje celjenje in nego. Strokovni izraz za ta simptom je akraini dermatitis zaradi lizanja ali tudi granulom zaradi lizanja (akrum = okončina, dermis = koža, -itis = vnetje, granu­lom = buli podobna novotvorba iz granulacijskega tkiva kot reakcija tkiva na alergijsko-infekcijske ali kronične vnetne spremembe). 

Počesan kuža

Strah med vožnjo pri psu

Vsi psi se ne vozijo radi z avtom, nekateri imajo do tega celo izrazit odpor. To se lahko izraža v vedenju živali na povsem različne načine. Medtem ko nekateri psi, ki so se vdali v svojo usodo, prenašajo vožnjo tresoč se ali stisnjeni v kot, pa začne­jo drugi cviliti, se slinijo, bruhajo ali pa v avtu izločajo urin in blato. Vsi ti vedenjski vzorci so znamenja stresa ter izražajo strah in razburjenost. Poleg opisanih pripetljajev sta tudi mimika psa in izražanje z gibi pomembni znamenji, po katerih lahko pravilno ocenimo vedenje. Boječi psi imajo uhlja stisnjena ob glavo, glavo držijo nizko in rep med nogami. Morebiti se takšni psi bolje počutijo, če se dotikajo kakšnega sopotnika, drugi pa so raje sami zase.

 

Najprej je vožnja z avtom za pse zadeva, ki je niso vajeni, zato njihov organizem ni prilagojen nanjo. Zaradi tresenja hrbta med vožnjo se jim lahko vrti in jim postane slabo. Tudi prometni hrup (mogoče celo zvoki, ki jih mi ne slišimo) jim lahko vzbuja strah. Za primer lahko navedemo, da se psi, ki so enkrat že doživeli prometno nesrečo, bojijo nadaljnjih voženj.

Tega strahu psu ne morete odvzeti z enkratno vadbo. Že vnaprej si morate biti na jasnem, da bo v hujših primerih vadba trajala več tednov. Tudi če se vam zdi naporno, se posebna vadba za te pse vedno spla­ča, kajti tako prenehajo muke in vožnja z avtom bo po vadbi prijetna in nestresna tako za žival kot tudi za človeka. Včasih je strah pri psu tako velik, da ga boste težko odpravili brez zdravil. V tem primeru naj vam veterinar predpiše zdravilo, ki sicer odvzame strah, ne vpliva pa na siceršnjo spo­sobnost učenja.

Zelo priporočamo, da jemljete že mladiče najprej na krajše in potem na daljše vožnje z avtom. Tako se nanje navadijo in s tem se izognete poznej­šim težavam.

Odpravljanje težave se opira na nače­lo nasprotnega pogojevanja. Stopnje vadbe, ki je prirejena posebej za avto, so naslednje: če je mogoče, ves ta čas psa sploh ne jemljite na druge vožnje. Vedno, ko ga po začetni uspešni vadbi spet zajame strah, ste izničili veliko opravljenega dela. Če pa se vožnjam z avtomobilom ne morete izogniti, uporabljajte dodatna pomožna sredstva, recimo odejo, ki jo položite v avto samo za vaje. Te odeje ne jemljite nikoli s seboj na druge nujne vožnje, da se bo pes postopoma naučil ločiti nestresne vaje od navadnih voženj. Ko bo vadba trajala že dlje časa, mu bo dajala odeja dodatno varnost in po koncu programa vadbe jo lahko jemljete s seboj na vse vožnje.V prvem koraku vadbenega programa psa nagradimo s priboljškom, če gre v bližino avtomobila. Če je tako razburjen, da zalogaja ne vzame, mu ga dajte trenutek pozneje, ko se je že malo oddaljil od avtomobila. To pre­cejkrat ponovite, dokler ne bo pes brez stresa pojedel grižljaj zraven avtomobila. Ko ste to dosegli, naredite korak naprej; zvabite psa v avto in ga tam nagradite. 

Na naslednji stopnji lahko psa namesto v hiši hranite v avtomobilu. Tako dobi vozilo zanj nov, nestresen in pozitiven pomen. Glede na velikost živali in avtomobila se lahko tam z njim tudi igrate. Psa lahko recimo pustite, da v avtomobilu išče žogo ali kaj podobnega, kar ste tam skrili. Vzporedno s tem morate psa doma naučiti ukazov sedi, prostor in ostani. Ob tem lahko že uporabite odejo, tako da pes ukaze izpolnjuje na njej ter ga tam tudi nagradite. To vajo mora popolnoma obvladati, preden nadaljujete vadbo. Tedaj pustite, da pes vstopi v avtomobil, na njegovi odeji mu daste ukaze sedi ali prostor in ostani in ga nagradite - najprej takoj, potem po nekaj sekundah in pozneje po več minutah. Pri motorju, ki je v teku, to vajo postopoma podaljšujte na približno pet minut. Potem tvegajte prvo kratko vožnjo. Ta naj bo tako kratka, da ste že vnaprej prepričani o uspehu. Zadošča, če z avtom samo speljete ven in spet parkirate. Potem te vaje vsak dan ponavljajte in podaljšujte čas vožnje. Če so se razmere poslabšale, moramo program vadbe vrniti vsaj do tiste točke, ko je bilo še vse v redu. Razum­ljivo je, da morate od tod vaditi znova. Če so bile vožnje že daljše od petih minut, napravite krajše odmore, med katerimi s psom izstopite in se z njim igrajte ali pa naredite lažjo vajo, za katero bo nagrajen. Te okoliščine psu pomagajo, da se lažje navadi na avto. Postopoma lahko čas med od­mori podaljšujete in jih na koncu popolnoma opustite. 

Pes v avtu

Označevanje stanovanja pri psu

Če gremo s svojim psom na obisk v tuje stanovanje, se lahko zgodi, da kljub svojemu siceršnjemu občutku za čistočo nenadoma dvigne nogo ob zidu ali kakem kosu pohištva. V zelo redkih primerih označujejo psi svoje območje tudi znotraj domačega stanovanja. To težavo opazimo pravzaprav pri nekastriranih samcih.

Psi označujejo svoje območje pred­vsem z urinom, ki ga radi izločijo na navpičnih predmetih, kot so drevesa, ulične svetilke in zidovi. Čim višje jim uspe pustiti takšno znamenje, toliko večji vtis naredijo na druge pse. Snovi z močnim vonjem, ki jih vsebuje urin, tako imenovani feromoni, dajo potem »bralcu« dokaj natančne podatke o »avtorju«. Čim bolj je pes samo­zavesten in čim višje je rangiran, tem verjetneje bo pustil svojo oznako v tujem okolju. Razlika med zunaj in znotraj pri tem za psa ni pomembna, ker je tudi stanovanje prepojeno z mnogimi posebnimi vonji - čeprav ne ravno z vonjem po urinu. Označevanje v tujih stanovanjih se dogaja posebno pogosto, če imajo tudi tam psa ali psico. Načelno je to vedenje naravno in se zdi ljudem težavno samo zato, ker se seveda ne morejo sprijazniti s tem, da pes urinira v hiši. Če je pes dostikrat gost v tujih hišah in jih ima tako rekoč za podruž­nico svojega območja, težava sama po sebi izgine, ker prenese svoj občutek za čistočo, ki ga ima doma, v tuje stanovanje. Vsaj toliko časa, dokler kak tuj pes ne pride v to stanovanje, - ne čuti več potrebe, da bi ga označeval. Notranjost stanovanja, v katerem psi živijo, le redkokdaj označujejo z urinom. Lahko pa se to občasno dogaja pri psih, ki so močno občutljivi za vidne dražljaje in imajo možnost, da čez okno ali s terase gledajo druge pse. Domnevamo, da daje tem psom označevanje z urinom občutek socialne varnosti. To delajo, da bi potrdili svoj položaj, tudi če nimajo neposrednega stika z mimoidočim psom.

Če ste s svojim psom večkrat na obisku v tujem stanovanju, kjer imajo tudi psa, bi bilo dobro poskrbeti, da se psa seznanita zunaj stanovanja in tam po svojih pravilih uredita položaj glede ranga. Če ima vaš pes višji socialni položaj, lahko poskusite s tem, da prinesete v tuje stanovanje nekaj, kar bo imelo njegov značilen vonj - recimo njegovo odejo ali kaj podob­nega. Potem ne bo začutil potrebe, da bi tam še sam puščal sledove.

Pri psih je označevanje pogosto hormonsko pogojeno. Dobra možnost je, da pes preneha z neželenim ozna­čevanjem ali pa ga vsaj zmanjša, če ga kastriramo. Na psa je smiselno vplivati s kaznimi le takrat, ko ga ujamemo pri dejanju samem. Tu so primerne predvsem posredne kazni: poškropimo ga z vodno pištolo, vržemo proti njemu pločevinko, napolnjeno skamenčki (ropotuljico), glasno plosknemo ali podobno. V takšnih primerih ne moremo pričakovati, da bo kazen stoodstotno učinkovita, kajti za psa je označevanje v ospredju in za takšno vedenje ga zunaj navsezadnje ne kaznujemo. Kazen je uspešna samo takrat, ko pes dojame povezavo, da je za takšno ravnanje kaznovan samo v stanovanju. Za to pa je potrebnih kar precej posrečenih »okoliščin za vajo«. 

Označevanje pri psu

Če pes rad označuje v stanovanju, v katerem živi, mu moramo preprečiti vsako možnost, da bi opazoval druge pse. Psa, za katerega veste, da rad označuje v tujih stanovanjih, imejte tam ves čas pod nadzorom. Takoj ko opazite, da si z zanesenim ovoha­vanjem išče primeren prostor ali že zavzema položaj, ga pokličite k sebi in tako preprečite njegovo namero. Druga možnost nadzora pa je, da mora ves čas obiska ležati. Morda bo treba s psom najprej vaditi poslušnost, tako da se bo tudi res odzval, ko ga boste poklicali, ali pa da bo dovolj dolgo ležal, ko mu boste to ukazali.