Napadalnost do drugih živalskih vrst v istem gospodinjstvu

Psi z drugimi živalskimi vrstami v istem gospodinjstvu ne živijo vedno v miru. Zelo redki so pripetljaji s pticami, čisto drugače pa je lahko z mačkami in malimi živalmi, ki so v kletkah. Težave so različne, odvisno od značaja psa in njegovih potreb; pes lahko denimo drugo žival samo oblaja. Lahko jo tudi poskuša poditi po stanovanju, včasih pa jo celo ugrizne, kar se konča s poškodbo ali celo poginom drugega ljubljenčka.

Psi so v bistvu plenilci, zveri in večina vrst drugih domačih živali v naravi sodi na njihov jedilnik. To ne velja nujno za mačke, toda tudi one ustre­zajo njihovemu plenilnemu vzorcu. V skupnem življenju z mačkami je še en razlog, ki lahko povzroči napadalne odzive pri psu. Tako se včasih zgodi, da pes mačko iz istega gospodinjstva kaznuje za nekatere stvari, ki jih sam ne sme storiti, recimo uleči se na posteljo. V tem primeru obstaja konflikt pri uvrstitvi na lestvici, podobno kot pri napadalnosti proti drugemu psu v istem gospodinjstvu. Poleg tega včasih opazimo tako imenovano preusmerjeno napadalnost, ki se prav tako usmeri proti šibkejšemu članu krdela. To pomeni, da psi sproščajo napetosti na nadomestni živali, na primer mački, če so bili recimo sami grajani.

Pes in račka

 Vse živalske vrste, s katerimi so psi miroljubno živeli skupaj v zgodnjem razvojnem obdobju, bodo do konca njihovega življenja veljale za normalne ali celo njim enake. Obdobje sociali­zacije z drugo živalsko vrsto se začne pri psu že v četrtem tednu življenja in traja poljubno dolgo. Včasih je že zdavnaj končano, še preden postane pes član družine v novem domu. To nikakor ne pomeni, da psa - tudi če je odraščal brez stikov z mačkami ali domačimi kunci - ne moremo pozneje navaditi na te živali. Vendar jih bo načelno uvrstil med drugačna bitja, če ne kar kot zanimiv lovski plen. 

Če pes do prihoda v novi dom še nikoli ni imel priložnosti loviti živali tiste vrste, s katero naj bi zdaj živel skupaj, se nanjo veliko lažje navadi. To velja tudi za prvo srečanje z drugo živaljo. Mladiči se veliko lažje navadijo na druge živalske vrste, pri starejših živalih pa to vsekakor povzroča težave. Neredko je pes, ki je doslej veljal za popolnoma nene­varnega, recimo jorkširski terier, ki so ga imeli domači večinoma v naročju, v trenutku, ko ga ni nihče nadzoroval, z ugrizom ubil kunca ali hrčka. Za družinske člane je to sicer nerazumljivo in obžalovanja vredno dejanje, ki pa ga psu ne smemo šteti v zlo.

Pes in mačka

Načelno lahko z ustrezno prevzgojo dosežemo, da se pes ne bo nenadzoro­vano podil za drugimi hišnimi živalmi. Vendar jih kljub temu ne puščajte samih v istem prostoru. Veliko obetata dva ukrepa za odpravljanje težave, ki ju lahko izvajamo sočasno. S prvim lahko povečamo vrednost druge živali v očeh psa s tem, da mu damo priboljšek vedno takrat, ko je žival zagledal, drugače pa ga ves dan čim manj opazujemo. Tako doseže pozitivno povezavo, da dobi potrditev le takrat, kadar je navzoča tudi druga žival. Če je pes v nekaj dneh toliko napredoval, da pride in zahteva svoj priboljšek takoj, ko je nekje zagledal drugo žival, lahko začnemo z drugim ukrepom. 


Za psa uporabite posebno pasjo oglavnico, kajti z njo imate bistveno boljši nadzor nad njim. Med celoto vadbo jo lahko pes nosi tudi v stanovanju. Če je življenje druge hišne živali zaradi psa resno ogroženo, priporočamo, da psu iz previdnosti nadenete lahek plastični nagobčnik. V primerih preusmerjene napadalnosti se moramo potruditi, da odkrijemo pravi vzrok, tako da odpravimo frustracijo in z njo nastalo napadalno razpoloženje. Če poznamo vzrok, se v prihodnje bodisi izogibamo takšnim okoliščinam ali pa psa v povezavi s tem sprožilcem desenzibiliziramo oziroma pri njem uporabimo nasprotno pogojevanje.

Nekatere oblike napadalnosti so sicer v neposredni povezavi s krdelom oziroma z družino in ozemljem, vendar prvotno niso namenjene temu, da bi psi poudarili lasten položaj na hierarhični lestvici. So izraz zaščite krdela pred tujimi napadalci. Načelno so te oblike napadalnosti povsem pozitivne lastnosti psov. In v večini primerov je prav to vedenje, torej vdanost družini, tisto, zaradi katerega se veliko ljudi odloči za psa kot domačo žival. Občasno pa postane tako vedenje moteče, če lastniki menijo, da je pes v določenih okolišči­nah preveč napadalen. Potem ni več mogoče normalno, sproščeno skupno življenje s človekom.