Kritizirate lahko mojo najljubšo pesem, najljubši nogometni klub, idejo za počitnikovanje, celo mojo ženo - nikoli in nikdar pa ne smete izraziti niti najmanjše kritike o mojem psu! Ali o pasmi, ki ji pripada. Pasji skrbniki trpimo za pomanjkanjem humorja v zvezi z našimi psi. Zavedam se, da boste najbrž kupili psa, ker je podoben radovednemu Tačku, ker vas njegov lajež spominja na kašljanje vašega strica ali ker se vam je pravkar posušila najljubša hortenzija. Če pa se boste za pasmo odločili po tehtnem razmisleku, preberite naslednje praktične informacije.
Na milijone različic
Izbirate lahko med več kot 400 pasmami, ki pa predstavljajo le majhen del najmanj 200-milijonske pasje populacije. Večina psov je križancev med dvema ali več pasmami, nekateri pa so popolni mešanci z neznanimi predniki, ki jih Francozi imenujejo batards. Čistokrvne pasme so za nas dobrodošle, saj že vnaprej poznamo njihov značaj in videz, niso pa koristne za pse, saj že sama beseda »čistokrvnost« pove, da ne prihaja do mešanja genov. Do čisto krvnih pasem sveži geni nimajo dostopa. Ko pasmo prizna kinološka zveza, se lahko za vzrejo uporablja le pse, ki so registrirani pri tisti zvezi. To ohrani videz pasme, a poveča verjetnost škodljivih genov, ki prehajajo med rodovniškimi psi. Dedne zdravstvene težave, kot so displazija kolkov, slepota, srčna obolenja ali srbečica, so pogostejša pri čistokrvnih psih kot pri mešancih. Ko izbirate rodovniškega psa, se pozanimajte, kakšnim boleznim je pasma podvržena. Če izbirate psa glede na njegovo vedenje, je koristno vedeti, da vsak pes spada v eno od teh skupin: psi za delo s človekom, psi za samostojno delo in psi, ki jim ni treba delati.
Kaj iščete?
Zakaj želite določeno vrsto psa? Poznavanje pasme je dober razlog, saj veste, kaj pričakovati, vendar se je značaj pasme, ki ste jo imeli v otroštvu, do danes lahko korenito spremenil. Ali izbirate na podlagi videza? Pomislite, koliko časa boste lahko posvetili negovanju tega videza. Ali izbirate določeno pasma, da bi z njo nekaj dokazali? Izbirate nekaj nenavadnega, da okolici poveste, da ste tudi sami nekaj posebnega, in da bolj izstopate iz množice? Iskreno priznajte, zakaj vam je pasma všeč in ali njene potrebe resnično ustrezajo vašemu življenjskemu slogu.
Velikost in spol
V kraljestvu psov velja preprosto pravilo - s samicami je lažje živeti kot s samci. Ne dvigujejo noge na vsakem vogalu in niso tako čustveno razdvojene. Zgodnja strerilizacija samicam v povprečju podaljša življenje za 18 mesecev. Samci zaradi kastracije ne bodo živeli dlje, a bodo veliko bolj vodljivi, kar je dobro predvsem za začetnike. Najbolj negativna stran velike pasme so stroški - računi za zdravila so lahko ogromni. Pri izboru pasme ne razmišljajte o velikosti, temveč upoštevajte potrebe določene pasme po gibanju in preverite, ali ji boste v vašem okolju sploh lahko ponudili dovolj prostora za tekanje. Če bi radi imeli velikanskega dolgodlakega psa v majhnem stanovanju in mu lahko ponudite dovolj rekreacije, je vprašanje le, ali želite živeti s tem velikanom.
Čas, čas, čas
Pomislite, koliko časa boste morali posvetiti psu v naslednjih 12 do 15 letih. Nekatere pasme je težje šolati, druge potrebujejo ogromno gibanja. Nekateri psi živijo le nekaj let, a prav tako zahtevajo nepredstavljive količine časa, ki ga preživijo v naši bližini ali naših mislih. Večina ljudi močno podcenjuje število ur, ki jih bodo morali posvetiti psu, preden bo postal sanjski - vedno ob tebi, vedno zanesljiv in pravi družinski član.
nedelja, 4. december 2011
Je pes kot človek?
Morda vas bo presenetilo, da med nevroznanstveniki vlada splošno mnenje, da so le ljudje sposobni zavedanja. Ali resnično mislijo, da psi nimajo notranjih, osebnih občutenj, ki jih imenujemo čustva - veselje, žalost, ljubosumje, jeza, zadovoljstvo, razočaranje, privlačnost? Ali je popolnoma nemogoče, da bi pes nekaj občutil kot zabavno? Ali je res, da se pes le odzove na dražljaj, ob tem pa ne doživlja čustev kot ljudje?
Korenine zavedanja
Najpomembnejši anatomski dokaz, ki ovrže te trditve in potrdi, da imajo psi enaka čustva kot mi, so raziskave možganov, ki vedno pokažejo, da center za čustva ni v neokorteksu, najnaprednejšem delu človeških možganov, temveč v skritih področjih enega najprimitivnejših delov možganov (t. i. limbični sistem), ki je skupen človeku in drugim sesalcem. Raziskave tega področja kažejo, da imajo ljudje in psi enako osnovno čustveno mrežo, ki je sestavljena iz sedmih različnih sistemov. Z vidika evolucije je popolnoma logično, da so se čustveni sistemi, ki imajo enak anatomski izvor pri ljudeh in psih, pri obeh vrstah razvili iz enakega razloga in da so nam skupne tudi nevrokemične dejavnosti,ki so osnova za tvorjenje čustev.Razvoj teh sistemov je bil namreč potreben za oblikovanje povratnih informacij, ki človeku ali psu prikažejo dejansko stanje v določenih razmerah.
Čustva kot nagrada za telo
Nekatere droge, ki jih ljudje pogosto zlorabljajo, delujejo podobno kot naravne možganske kemikalije, imenovane živčni prenašalci, druge pa spodbujajo prikrivanje istih kemikalij. Fizična dejavnost lahko povzroči sproščanje možganskih kemikalij, ki ugodno delujejo na človeka.
Strah in panika
Strah in panika spadata med najtežavnejša čustva, s katerimi se soočimo pri psu. Nenadzorovan strah in panika ženeta psa v agresivno ali uničevalno vedenje. Ločitvena tesnoba je ena od najpogostejših težav psov iz zavetišča, najnovejše raziskave pa kažejo, da žalost pri človeku in ločitvena tesnoba pri drugih živalih potekata v skoraj istem delu možganov. Tisti, ki poznamo vedenje mladičkov, vemo, da lahko že z dotikom omilimo žalost ob ločitvi od matere. Nevroznanstveniki so dokazali, da dotik povzroči sproščanje možganskih kemikalij, ki se imenujejo endorfini. Ko gre za biološko potrebo po dotiku, se psi vedejo popolnoma človeško. Dotik deluje kot največja nagrada, zato ga zlahka uporabimo pri šolanju.
Živeti v tem trenutku
Psi imajo bogato miselno življenje, veliko bogatejše, kot priznavajo nekateri. Od nas se razlikujejo po nezmožnosti miselne oddaljitve in razmišljanja o čustvih. Pes, ki ga pustimo samega, ne more zavestno razmišljati o tem, kakšna bi bila najboljša reakcija, ali se odločiti, da bo kar najbolje izkoristil trenutne razmere. Psi živijo v trenutku čustvenega stanja, zato je naša odgovornost do njih toliko večja.
Skrbnikova odgovornost
Če priznamo, da imajo živali bogato miselno življenje in čustvujejo tako kot mi, si naložimo veliko odgovornost, saj jim moramo omogočiti čustveno in fizično izpopolnjeno življenje. Pes mora živeti naravno. Njegovo življenje mora vključevati vedenja, ki jih je izoblikovala evolucija, človek pa mora vsakega psa sprejemati kot posameznika. Različice pasjih čustev niso tako zapletene kot pri ljudeh, osnovni sistem pa je enak. Če kupujete novega psa in mislite, da boste dobili le nov, privlačen lepotni dodatek za svoj dom, raje znova prernislite. Pes je nov družinski član, ki živi lastno čustveno življenje. Svoja čustva deli z nami, v zameno pa se moramo postaviti v vlogo skrbnika in mu nuditi izpopolnjeno življenje brez nepotrebnega stresa.
Korenine zavedanja
Najpomembnejši anatomski dokaz, ki ovrže te trditve in potrdi, da imajo psi enaka čustva kot mi, so raziskave možganov, ki vedno pokažejo, da center za čustva ni v neokorteksu, najnaprednejšem delu človeških možganov, temveč v skritih področjih enega najprimitivnejših delov možganov (t. i. limbični sistem), ki je skupen človeku in drugim sesalcem. Raziskave tega področja kažejo, da imajo ljudje in psi enako osnovno čustveno mrežo, ki je sestavljena iz sedmih različnih sistemov. Z vidika evolucije je popolnoma logično, da so se čustveni sistemi, ki imajo enak anatomski izvor pri ljudeh in psih, pri obeh vrstah razvili iz enakega razloga in da so nam skupne tudi nevrokemične dejavnosti,ki so osnova za tvorjenje čustev.Razvoj teh sistemov je bil namreč potreben za oblikovanje povratnih informacij, ki človeku ali psu prikažejo dejansko stanje v določenih razmerah.
Čustva kot nagrada za telo
Nekatere droge, ki jih ljudje pogosto zlorabljajo, delujejo podobno kot naravne možganske kemikalije, imenovane živčni prenašalci, druge pa spodbujajo prikrivanje istih kemikalij. Fizična dejavnost lahko povzroči sproščanje možganskih kemikalij, ki ugodno delujejo na človeka.
Strah in panika
Strah in panika spadata med najtežavnejša čustva, s katerimi se soočimo pri psu. Nenadzorovan strah in panika ženeta psa v agresivno ali uničevalno vedenje. Ločitvena tesnoba je ena od najpogostejših težav psov iz zavetišča, najnovejše raziskave pa kažejo, da žalost pri človeku in ločitvena tesnoba pri drugih živalih potekata v skoraj istem delu možganov. Tisti, ki poznamo vedenje mladičkov, vemo, da lahko že z dotikom omilimo žalost ob ločitvi od matere. Nevroznanstveniki so dokazali, da dotik povzroči sproščanje možganskih kemikalij, ki se imenujejo endorfini. Ko gre za biološko potrebo po dotiku, se psi vedejo popolnoma človeško. Dotik deluje kot največja nagrada, zato ga zlahka uporabimo pri šolanju.
Živeti v tem trenutku
Psi imajo bogato miselno življenje, veliko bogatejše, kot priznavajo nekateri. Od nas se razlikujejo po nezmožnosti miselne oddaljitve in razmišljanja o čustvih. Pes, ki ga pustimo samega, ne more zavestno razmišljati o tem, kakšna bi bila najboljša reakcija, ali se odločiti, da bo kar najbolje izkoristil trenutne razmere. Psi živijo v trenutku čustvenega stanja, zato je naša odgovornost do njih toliko večja.
Skrbnikova odgovornost
Če priznamo, da imajo živali bogato miselno življenje in čustvujejo tako kot mi, si naložimo veliko odgovornost, saj jim moramo omogočiti čustveno in fizično izpopolnjeno življenje. Pes mora živeti naravno. Njegovo življenje mora vključevati vedenja, ki jih je izoblikovala evolucija, človek pa mora vsakega psa sprejemati kot posameznika. Različice pasjih čustev niso tako zapletene kot pri ljudeh, osnovni sistem pa je enak. Če kupujete novega psa in mislite, da boste dobili le nov, privlačen lepotni dodatek za svoj dom, raje znova prernislite. Pes je nov družinski član, ki živi lastno čustveno življenje. Svoja čustva deli z nami, v zameno pa se moramo postaviti v vlogo skrbnika in mu nuditi izpopolnjeno življenje brez nepotrebnega stresa.
četrtek, 17. november 2011
Kaj je pes?
Pes je pes. Nič več in nič manj kot to. V vaših očeh je pes globoko vdana in ljubeča oseba s kožuhom, ki ima veliko neokusnih navad in ne zna skrbeti za osebno higieno. V očeh evolucijskih biologov je to izjemno sposoben naslednik starodavnih azijskih volkov. Živalski behavioristi v psu vidijo najuspešnejšega člana družine kanidov, od katere je podedoval široko paleto vedenj in vedenjskih omejitev. Sam pa mislim, da je pes preprosto pes - edinstvena vrsta, ki ji ni para in ki jo odlikuje presenetljiva zmožnost razumevanja in sobivanja s človekom.
Genetski dokaz o izvoru
Leta 2006 so znanstveniki zaključili kartiranje pasjega genoma, še pred tem pa so raziskave DNK odgovorile na vprašanja, kaj je pes, od kod prihaja in kako se je razvil. Mitohondriji so starodavne strukture, ki jih najdemo v vseh živih celicah in imajo svojo lastno DNK. Materinska DNK prehaja med generacijami po ženski strani, vsak njen del pa ima edinstven zapis. Genetiki so med raziskavami volčje in pasje DNK ugotovili, da sta se vrsti razšli pred približno 40.000 do 100.000 leti. Večina strokovnjakov meni, da se je naš odnos do psov razvil pred približno 15.000 leti, saj še niso odkrili starejših arheoloških dokazov. Če je to res, se je pes oblikoval veliko pred prihodom v starodavna človeška naselja.
Zgodnja selektivna vzreja
Volk in pes imata zelo podobno DNK. Če se med seboj parita, je njuno leglo zdravo. Pes je po svojem izvoru sposoben samostojne udomačitve. Na začetku ločevanja od volka je prišlo do majhne, a pomembne spremembe v mehanizmu biološke povratne zveze pri odzivu »boj, beg ali otrplost«. To je psom omogočilo, da so se uspešno naselili v novo okolje, ki ga ni nadzorovalo volčje krdelo. Odkrili so človeško ekološko nišo. Hranili so se s človeškimi odpadki in manjšimi sesalci, ki jih je privlačila človeška hrana. V novem okolju so bili zaščiteni pred večjimi naravnimi sovražniki, saj jih je človek odgnal. »Volčji pes« se je prilagodil novemu življenju - postal je manjši, zobje pa so mu začeli rasti bolj strnjeno. Zanimivo je, da so se mu povečali sprednji sinusi v lobanji, kar do danes ostaja nepojasnjeno. Žal pa ne moremo zanikati dejstva, da so se psu za tretjino zmanjšali možgani.
Vzreja iz koristi
Najbrž so ljudje ujeli nekaj mladičkov volčjega psa, ki so sprva večinoma končali v kuharskem loncu. Prikupno vedenje mladička pa se takrat ni veliko razlikovalo od današnjega, kar lahko rečemo tudi za naše dojemanje. Tudi v preteklosti je bil človek popolnoma prevzet nad vedenjem mladička, čeprav imamo danes drugačno mišljenje o starodavnih ljudstvih in njihovih navadah. Ko je pes odrasel, se je vse spremenilo - obstajala je možnost, da ga ljudje začnejo prezirati, pretepati ali da ga pojedo. Preživeli so le najbolj družabni in pametni psi, ki so se lahko tudi parili. Zahvaljujoč prvovrstnemu sluhu in čutilu za voh so postali dobri stražarji, ki so ljudi posvarili pred morebitno nevarnostjo. Nekateri psi so spremljali ljudi na lovu, zato se je izostrila njihova sposobnost za sledenje in napad. Najsposobnejši psi so se lahko parili pod nadzorom človeka. Posegli smo v naravno vzrejo in oblikovali novodobnega psa. Pred 7000 leti nam je uspelo ustvariti vitke lovske pse, pred 5000 leti smo oblikovali velike pse za boj in varovanje ter manjše družne pse. Pred 1700 leti so nam začeli služiti kratkonogi in počasni lovski psi, pred 1300 leti pa smo lahko uporabili prve prinašalce in vodne španjele. Le 100 let pozneje smo ustvarili še pse za lov v rovu, prednike današnjih terierjev. Leta 2005 so raziskave razkrile, da so bili trije od štirih psov potomci ene same volčje prednice. Za oblikovanje štirih manjših skupin starodavnih pasem so ljudje psu še trikrat dodali volčje gene. Vse mlajše pasme so se v zadnjih 300 letih razvile iz teh štirih skupin.
Vzreja zaradi modnih smernic
Pes se je v času svojega obstoja paril sam ali pa je človek nadzoroval vzrejo za določen namen. Vzreja zaradi modnih smernic se je nekako začela pred več kot 2000 leti, ko so na kitajskem cesarskem dvoru začeli selektivno vzrejati današnjega pekinčana. Primer take vzreje je tudi, ko so v Evropi začeli vzrejati sledne pse, ptičarje, setre in prinašalce različnih barv. Šele v 18. stoletju pa se je zaradi bogastva, prostega časa in urbanizacije začela selektivna vzreja psov, ki temelji na oblikovanju določene barve in dolžine dlake, postave in lepote. V 19. stoletju so ljudje ustanovili registre pasjih rodovnikov, ki so se razvili v današnje kinološke zveze. Rodovnik zagotavlja genetsko čistost nekaj sto različnih pasem. Za številne zato neregistriran pes brez rodovnika ali mešanec ni moderen.
Psi in ljudje
Obstaja preprost razlog, zakaj je pes postal naš najboljši prijatelj in najbolj priljubljena družna žival. Psi razumejo našo telesno govorico bolje kot katerakoli vrsta, vključno s primati. So odlični opazovalci in se hitro naučijo predvidevati naše gibe, potrebe in želje. Psi so na naši valovni dolžini. Med seboj se po videzu razlikujejo bolj kot katerakoli druga udomačena ali divja vrsta. Ne glede na videz psa in vzrediteljeve opise pa imajo določene pasme veliko več skupnih lastnosti kot razlik. Pes je edinstven. Pes je pes.
Genetski dokaz o izvoru
Leta 2006 so znanstveniki zaključili kartiranje pasjega genoma, še pred tem pa so raziskave DNK odgovorile na vprašanja, kaj je pes, od kod prihaja in kako se je razvil. Mitohondriji so starodavne strukture, ki jih najdemo v vseh živih celicah in imajo svojo lastno DNK. Materinska DNK prehaja med generacijami po ženski strani, vsak njen del pa ima edinstven zapis. Genetiki so med raziskavami volčje in pasje DNK ugotovili, da sta se vrsti razšli pred približno 40.000 do 100.000 leti. Večina strokovnjakov meni, da se je naš odnos do psov razvil pred približno 15.000 leti, saj še niso odkrili starejših arheoloških dokazov. Če je to res, se je pes oblikoval veliko pred prihodom v starodavna človeška naselja.
Zgodnja selektivna vzreja
Volk in pes imata zelo podobno DNK. Če se med seboj parita, je njuno leglo zdravo. Pes je po svojem izvoru sposoben samostojne udomačitve. Na začetku ločevanja od volka je prišlo do majhne, a pomembne spremembe v mehanizmu biološke povratne zveze pri odzivu »boj, beg ali otrplost«. To je psom omogočilo, da so se uspešno naselili v novo okolje, ki ga ni nadzorovalo volčje krdelo. Odkrili so človeško ekološko nišo. Hranili so se s človeškimi odpadki in manjšimi sesalci, ki jih je privlačila človeška hrana. V novem okolju so bili zaščiteni pred večjimi naravnimi sovražniki, saj jih je človek odgnal. »Volčji pes« se je prilagodil novemu življenju - postal je manjši, zobje pa so mu začeli rasti bolj strnjeno. Zanimivo je, da so se mu povečali sprednji sinusi v lobanji, kar do danes ostaja nepojasnjeno. Žal pa ne moremo zanikati dejstva, da so se psu za tretjino zmanjšali možgani.
Vzreja iz koristi
Najbrž so ljudje ujeli nekaj mladičkov volčjega psa, ki so sprva večinoma končali v kuharskem loncu. Prikupno vedenje mladička pa se takrat ni veliko razlikovalo od današnjega, kar lahko rečemo tudi za naše dojemanje. Tudi v preteklosti je bil človek popolnoma prevzet nad vedenjem mladička, čeprav imamo danes drugačno mišljenje o starodavnih ljudstvih in njihovih navadah. Ko je pes odrasel, se je vse spremenilo - obstajala je možnost, da ga ljudje začnejo prezirati, pretepati ali da ga pojedo. Preživeli so le najbolj družabni in pametni psi, ki so se lahko tudi parili. Zahvaljujoč prvovrstnemu sluhu in čutilu za voh so postali dobri stražarji, ki so ljudi posvarili pred morebitno nevarnostjo. Nekateri psi so spremljali ljudi na lovu, zato se je izostrila njihova sposobnost za sledenje in napad. Najsposobnejši psi so se lahko parili pod nadzorom človeka. Posegli smo v naravno vzrejo in oblikovali novodobnega psa. Pred 7000 leti nam je uspelo ustvariti vitke lovske pse, pred 5000 leti smo oblikovali velike pse za boj in varovanje ter manjše družne pse. Pred 1700 leti so nam začeli služiti kratkonogi in počasni lovski psi, pred 1300 leti pa smo lahko uporabili prve prinašalce in vodne španjele. Le 100 let pozneje smo ustvarili še pse za lov v rovu, prednike današnjih terierjev. Leta 2005 so raziskave razkrile, da so bili trije od štirih psov potomci ene same volčje prednice. Za oblikovanje štirih manjših skupin starodavnih pasem so ljudje psu še trikrat dodali volčje gene. Vse mlajše pasme so se v zadnjih 300 letih razvile iz teh štirih skupin.
Vzreja zaradi modnih smernic
Pes se je v času svojega obstoja paril sam ali pa je človek nadzoroval vzrejo za določen namen. Vzreja zaradi modnih smernic se je nekako začela pred več kot 2000 leti, ko so na kitajskem cesarskem dvoru začeli selektivno vzrejati današnjega pekinčana. Primer take vzreje je tudi, ko so v Evropi začeli vzrejati sledne pse, ptičarje, setre in prinašalce različnih barv. Šele v 18. stoletju pa se je zaradi bogastva, prostega časa in urbanizacije začela selektivna vzreja psov, ki temelji na oblikovanju določene barve in dolžine dlake, postave in lepote. V 19. stoletju so ljudje ustanovili registre pasjih rodovnikov, ki so se razvili v današnje kinološke zveze. Rodovnik zagotavlja genetsko čistost nekaj sto različnih pasem. Za številne zato neregistriran pes brez rodovnika ali mešanec ni moderen.
Psi in ljudje
Obstaja preprost razlog, zakaj je pes postal naš najboljši prijatelj in najbolj priljubljena družna žival. Psi razumejo našo telesno govorico bolje kot katerakoli vrsta, vključno s primati. So odlični opazovalci in se hitro naučijo predvidevati naše gibe, potrebe in želje. Psi so na naši valovni dolžini. Med seboj se po videzu razlikujejo bolj kot katerakoli druga udomačena ali divja vrsta. Ne glede na videz psa in vzrediteljeve opise pa imajo določene pasme veliko več skupnih lastnosti kot razlik. Pes je edinstven. Pes je pes.
Naročite se na:
Objave (Atom)