Nezmožnost hoje po stopnicah pri psu

Ne prav pogosta težava se pojavi, če pes zavrača hojo po stopnicah. To lahko glede na stanovanjske razme­re in velikost psa po nepotrebnem obremeni skupno življenje. Dogaja se večinoma pri psih, katerih prejšnjega življenja ne poznamo, ali pri tistih, ki so takrat živeli v osamitvi. Pri psih, ki so odrasli v normalnem hišnem okolju, se ta težava pojavlja zelo redko.

Če lahko že vnaprej kot vzrok izključimo bolečine pri premikanju, moramo vedenje uvrstiti med tiste oblike, ki jih sproža strah. Težave izhajajo iz tega, da psu primanjkuje zgodnjih izkušenj s hojo po stopnicah. Večinoma povzroča psu manj težav hoja po stopnicah navzgor kot navzdol, ker lahko pri vzpenjanju natanko vidi, kam postavlja tace. Hoja navzdol pa je za psa bistveno bolj težavna. Psi, ki v svojem zgodnjem razvoju niso imeli možnosti, da bi v povezavi z igro izkusili mnogo različnih nači­nov premikanja, ki so potrebni za spuščanje po stopnicah, se hoje po stopnicah bojijo. To lahko podoživite, če se sami postavite na vse štiri in poskušate v tej drži iti po stopnicah navzdol. Še en razlog, zakaj se psi neradi spu­ščajo po stopnicah, bi lahko bil tudi, da v nasprotju s človekom slabo vidijo. Posebno pri slabi osvetljenosti se psom zdi, da gredo navzdol kot v kakšno brezno, zato se temu upirajo.

Psi velikih pasem so pogosteje proble­matični. Domnevno je tako zato, ker se spopadajo z dodatnimi težavami, ko morajo svoje štiri šape razporediti na različne stopnice in ne morejo tako kot majhni psi poskakovati z ene stopnice na drugo. Prav tako kot majhni otroci se morajo tudi psi naučiti različnih načinov premikanja. Normalno se to zgodi kot del igre v prvih tednih in mesecih življenja. Kretnje mladičev, ki so sprva nerodne, postanejo postopoma bistveno bolj spretne, usmerjene v cilj in s tem tudi v bolj premišljene gibe odraslega psa. Vse izkušnje, ki jih pes nabere do 16. tedna življenja, torej v času sociali­zacije, si zapomni kot normalne vtise iz okolja. K temu sodi tudi hoja po stopnicah. Če med tem časom pes ni imel možnosti, da bi spoznal hojo po stopnicah, prvič sploh ne bo vedel, kako naj ravna, zato se bo nedvomno bal. S široko zasnovano socializacijo psa in zgodnjimi vajami za premago­vanje posameznih stopnic se bomo težavi izognili.

Če želimo odraslemu psu olajšati učenje teh novih gibov, poskrbimo poleg ostalih prevzgojnih ukrepov za posebno masažo, saj bomo s tem zboljšali njegovo telesno počutje. Pri tem moramo biti še posebno pozorni na noge in področje šap. V nadaljevanju je opisan poseben de­senzibilizacijski program, s katerim psa postopoma naučimo novih in neobičajnih gibov, tako da bo lahko pozneje brez strahu hodil po stopni­cah gor in dol. Poiščite primerno vadbišče ali pa sami sestavite nekaj stopnic in pozneje majhno stopnišče. Na začetku vadbe moramo psa dvigniti na najnižjo stopnico ali pa najti stopnišče z zelo širokimi stopnicami, na katere bo šel prostovoljno. Tam ga pustimo trenu­tek stati, preden mu dovolimo, da gre dol. Za uspešno izvedeno vajo ga posebno navdušeno pohvalimo. Če želite, lahko to vajo povežete z besedo navzdol. Takoj ko pes brez strahu obvlada vajo, lahko dodate novo stopnico, dokler navsezadnje ne obvlada stopnišča z desetimi stopnica­mi. Če boste stopnišče sestavili sami, ga oblikujte tako, da boste posamezne stopnice lahko premikali. Potem lahko začnete vajo s širokimi stopnicami in počasi stopnjujete težavnost, tako da jih vsakokrat zožate za tri centimetre, dokler ne dobite globine pravih stopnic. Če pes to vajo obvlada, ga lahko peljete na pravo stopnišče in ga s priboljškom za nagrado in novim ukazom pripravite do tega, da se bo spustil po stopnicah. Čeprav se je psom večinoma lažje vzpenjati po stopnicah, moramo pri vadbi zahtevati oboje, da ne bi imeli nazadnje težav s hojo po stopnicah navzgor. Ko hodijo psi po stopnicah, so bistve­no raje pri steni kot ob ograji, kar morate vsekakor upoštevati. Da bi psu zagotovili še dodaten občutek varnosti, lahko ograjo prekrijete, tako da je videti kot stena. Dobra osvetljenost stopnišča bo psu prav tako olajšala vadbo. V posebno težavnih primerih si je treba, zato da bi sploh navezali dober stik s psom in začeli vaditi, pomagati z zdravili, ki zmanjšujejo strah. Seve­da pa ne smejo biti taka, da bi blokira­la učne sposobnosti. O teh možnostih se pogovorite z veterinarjem. 

Kuža na stopnicah

Stipnice za pse in mačke