Načeloma to vedenje ni nenavadno, kajti kot lovci imajo
psi še zdaj lastnosti, ki jim omogočajo, da si sami priskrbijo hrano. To
nagnjenje je od psa do psa različno močno izraženo. Vsekakor pa lahko pes
zaradi svojega izredno dobrega voha tudi v goščavi zavonja vsak ostanek hrane
na takšno daljavo, ki si je mi ne moremo niti predstavljati. Po logiki psa ni
razloga, da ne bi pojedel hrane, ki jo najde. Tudi do svojega lastnika pes ne
čuti nobenih obveznosti, ker lahko po pasjih pravilih majhne stvari, ki jih
sam upleni, obdrži in se zaradi njih ne uveljavlja običajna hierarhija pri
hranjenju.
Ukrepe otežuje dejstvo, da je za psa tisto, kar ga na
sprehodu privlači, lahko zelo raznovrstno. Ko boste pripravili čimveč različnih
»poslastic«, se dogovorite s kakim znancem, da bo na dogovorjenih mestih
odložil nekaj zalogajev. Ker natanko veste, kje te vabe ležijo, lahko v
odločilnem trenutku s posredno metodo - recimo z vodnim curkom - kaznujete psa.
Poleg teh terapevtskih možnosti pa poskušajte z več popestritvami, kot so igre
in vaje, doseči na sprehodu izboljšanje vedenja, ker bodo psa te dejavnosti odvrnile
od stikanja za hrano.
Ni komentarjev:
Objavite komentar