Žretje neprimernih stvari pri psu, (žretje gume, trave...).

Nenavadno obliko vedenja, ko pes žre stvari, ki niso primerne za njegovo prehrano, imenujemo »pica«. Glede na vzrok jo moramo uvrstiti med prave vedenjske motnje. Stvari, ki jih pes zaužije, so recimo pesek, malta, barve, talne obloge, lasje, guma, kamenje in podobno.

Vzrok za takšno vedenje še ni dovolj pojasnjen. V mnogih primerih se zdi, da je potrebno zdravljenje. Tako vedenje ocenjujemo kot bolezen, ki jo je treba jemati resno in za katero predpostavljamo, da je motnja pri delovanju centralnega živčnega sistema. »Pico« pa lahko pri psih opazujemo tudi v okviru vedenja za vzbujanje pozornosti.

Tudi žretje trave in drugih rastlin lahko v najširšem smislu prav tako štejemo v ta sklop težav. Pobiranje in včasih tudi požiranje kamnov izvira večinoma iz igre in je privzgojena razvada, ki je slaba za zobe in lahko postane celo smrtno nevarna.

Psa ne puščajte dlje časa brez nadzora, saj tako ne bo imel možnosti, da bi zaužil škodljive snovi. Če ga morate vseeno puščati samega, ga navadite na lahek plastični nagobčnik, ki mu sicer omogoča pitje in dihanje z odprtim gobcem, onemogoča pa mu žretje različnih stvari. Če opazite tako njegovo vedenje, morate vmes poseči s posrednim kaznovanjem, ki ga pes ne bo povezal z vami. Obenem ga naučite, da bo predmete, ki jih pobere, na ukaz takoj spet spustil. Najpreprosteje boste to dosegli z zamenjavo za okusen priboljšek. Izrecite primeren ukaz, recimo SPUSTI, natanko v trenutku, ko pes vzame priboljšek. Tako bo po nekaj ponovitvah v pričakovanju, da bo dobil nagrado, spustil predmet, ki ga je pobral, zadoščal bo tudi samo ukaz. Za to ga morate seveda vedno pretirano pohvaliti. Če se pes vedno znova loti istih stvari, lahko poskusite - podobno kot pri žretju iztrebkov - tem dodati zdravila ali jih prepojiti z odbijajočimi snovmi. Če pa je dejanje povezano z vedenjem za vzbujanje pozornosti, se odločite za odpravljanje težave, kot je tam opisano. V nekaterih prime­rih se zdi, da je potrebna in koristna uporaba psihofarmakov. To je potreb­no posebno takrat, kadar vedenje uvrščamo v skupino prisilnih dejanj.