Potepanje pri psu

Nekateri psi radi sami raziskujejo okolje. Pri samcih je težava pogostej­ša kot pri psicah; večina od njih se poskuša približati ustrezni spolni partnerki. Tudi psice, ki se gonijo, včasih zablodijo po nezaželenih poteh. Drugi psi pa izrabijo sprehod, ki so si ga sami priskrbeli, kot priložnost za lov. V današnjem času živimo utesnjeni na razmeroma majhni površini in pro­met se v zadnjih desetletjih nenehno povečuje, zato je potepanje način vedenja, ki ni tako lahko združljiv s sodobnim načinom življenja. Po eni strani promet ogroža psa, ki se potepa, po drugi pa tudi on ogroža promet.

Če je vzrok za potepanje hormonsko uravnavano vedenje, se težava stopnjuje v času parjenja. To velja enako za pse in psice, samo da pri samcih ta čas ni tako zelo omejen. Morda pa je pes preprosto odkril, da si lahko skozi luknjo v ograji ali pa s skokom čeznjo omogoči čudovit dodaten sprehod. To izkoristi za pohajkovanje naokrog ali pa ga nagon požene na lov. Poleg tega lastnik pogosto nima dovolj časa, da bi se ukvarjal s psom. To,pa tudi pomanjkanje pravih nalog, ki izpolnjujejo vsakdanjik psa, so lahko nadaljnji razlogi za potepanje. Tudi dolgočasje je pomemben vzrok za to, da psi zaidejo na »stranske poti«.

Psa moramo cepiti proti steklini; ne samo za tiste pse, ki se radi potepajo, temveč tudi za vse druge je to cep­ljenje nujno. V Sloveniji je po zakonu treba cepiti proti steklini vse pse, starejše od 4 mesecev. Cepiti jih je treba enkrat na leto. To je zapisano v Uradnem listu.

Zgodnja kastracija preprečuje nasta­nek težave s potepanjem - predvsem če to motnjo spodbujajo hormoni. Tudi tesen stik s človekom, dosledna in vrsti primerna vzgoja, ki temelji na pohvali in nagrajevanju, pa tudi zaposlitev, da psu ni dolgčas,    poma­gajo preprečiti željo po potepanju.

Če je potepanje neposredno pove­zano z gonjenjem, lahko ukrepate tako, da daste psice sterilizirati in pse kastrirati. Uspešnost pri samicah je skoraj stoodstotna, pri psih pa ni nujno, da se nehajo potepati. Poleg pravih hormonskih vplivov je namreč zelo pomembna tudi priučena sesta­vina - zadovoljstvo in navajenost na nenačrtovane sprehode. Najbolje odpravimo ali vsaj omilimo to težavo, če je zemljišče varno ogra­jeno. Če želimo biti do psa pravični, mu moramo življenje popestriti z igro, načrtovano vadbo poslušnosti in drugimi vajami, predvsem pa z dol­gimi zanimivimi sprehodi, polnimi sprememb. Če mora pes ostati v pesjaku ali ogradi, se z njim lahko igrate, tako da mu skrivate grižljaje ali pa z njimi napolnite gumijasto ali plastično igračo z luknja­mi. Tako bo porabil več časa, da si bo svojo hrano prislužil. Za nekaj časa bo pozabil na dolgočasje ali pa ga bo to odvrnilo od njegovih spolno usmerje­nih zanimanj.