Naučena napadalnost pri psu

Z naučeno napadalnostjo mislimo na­padalnost, ki se kaže pri šolanih psih, recimo med njihovim delom, ko neko­ga ali nekaj branijo, prav tako pa tudi naučena ostrina do drugih psov ali skupin ljudi, ne glede na šolanje za na­pad in obrambo. Žal vidimo, da posku­ša v sedanjem času vse več ljudi psa naučiti ostrine za svojo varnost. Včasih taki psi povzročijo nenačrtovane spopade, pri katerih so neredko hudo poškodovani drugi psi ali tudi ljudje.

To, da smo pse učili ostrine, je že od nekdaj namenjeno temu, da bi svoje imetje ali družino zaščitili pred tujimi posegi.  Nepre­mišljena izbira šolanih psov ali nepra­vilno šolanje psa sta pogosto vzrok za napade na ljudi in živali, ki so se pogosto zgolj po naključju znašli v določenem položaju. Temu bi se lahko izognili. Če odmislimo šolanje, ki je izrecno usmerjeno proti drugim ljudem ali psom, pa lahko psa tudi nenamerno učimo napadalnosti. To se denimo zgodi zaradi besed, ki so bile mišljene kot pomirjevalne, vendar pa boječe napadalnega psa potrjujejo v njegovem ravnanju, ali pa če napadalnega psa boleče kaznujemo. Pes vidi potem edini izhod iz tega v stopnjevanju napada.

Čim šibkejši je značaj psa, čim nižji je njegov prag vzdržljivosti in čim šibkejša je njegova samozavest, toliko prej bo napadel, čeprav lastnik tega ne bi želel. Poleg tega je žal marsikje še vedno povsem običajno, da pse šolajo prek nagona obrambe, ne pa skozi igro - to pa je v izrazitem nasprotju s pravilno vzgojo in zaščito živali.

Gledano zgolj teoretično obstajajo dobre možnosti, da iz na ostrino šolanega psa z ustreznim nasprotnim pogojevanjem  naredimo miroljubnega hišnega prijatelja. Pri vadbi in igri se morate zavestno izogibati vsakemu ukazu in dejanju, ki sodi v vzorec napadalnosti, tako da agresivnih dejanj niti ne izzivate niti ne nagrajujete, ker bi jih s tem še krepili. Pomembno je, da se pes izživi pri vajah poslušnosti in med igro ter da njegovo nenapadalno vedenje nagradimo s pohvalo, priznanjem ali priboljški in ga tako utrdimo.

Če je bil pes, kot smo že opisali, nena­merno naučen napadalnega vedenja s tem, da je lastnik s pozitivnimi ali negativnimi potrjevanji krepil njegovo ravnanje, je za uspešno odpravljanje te oblike napadalnosti odločilna pouči­tev lastnika in njegovo poznavanje učnih načel. 

Zavedati se moramo, da so te živali, čeprav so se seveda znašle v takem položaju brez svoje krivde, zaradi svojega vedenja, šolanja, genske zasnove in svojega posebnega značaja potencialno smrtno nevarne. Zato jih še posebno laik, ki o vedenju psov ne ve veliko, težje obvladuje. 

Napadalen kuža