Pretiran in zmanjšan spolni nagon pri psu

Posebno samci imajo včasih pretiran spolni nagon, takrat nadlegujejo vse psice, ki jih srečajo, ne, glede na to, ali se te gonijo ali ne. Neredko se napadalno odzovejo na druge pse in večinoma so skrajno neposlušni. Nimfomanske psice najdemo bolj poredko. Tako psi kot psice, ki so spolno pretirano aktivni, se radi potepajo.

Hormonsko vodeno zanimanje za drugi spol je v normalnih primerih usmerjeno tako, da izven paritvenega časa ne pride do spolnih zbližanj. Psice se povprečno gonijo dvakrat na leto in samo v tem času so pri­pravljene na parjenje. Ker pa se ne gonijo vse psice ob istem času, se to obdobje - če gledamo celotno popu­lacijo psov - raztegne na vse leto, tako da imajo samci skoraj vedno v bližini psico, ki se goni. Posebno pri samcih je pretirana spolna dejavnost pogosto povezana s težavo rangiranja, zlasti ker se v urejeni združbi psov lahko pari samo najvišji po rangu. Če se torej pes izkaže s svojo spolno hiperaktivnost jo, lahko po tem sklepamo na njegov rang. Obenem pa moramo omeniti, da kažejo tudi nižje rangirani člani krdela spolno zanimanje, samo da te svoje sle ne poskušajo izživeti na vsak način.

V nasprotju z večino psic se volkulje gonijo samo enkrat na leto. Še zanimi­veje pa je, da je v nasprotju z našimi psi, ki so vedno pripravljeni na akcijo, volk spolno aktiven le enkrat na leto, in to v času parjenja, kajti samo takrat njegovo telo proizvaja semenčice.

Psi, ki živijo v urejenem odnosu s člo­vekom in ki so jih vzrejali in vzgajali vrsti primerno, so le redkokdaj nagnjeni k pretiranemu spolnemu nagonu. Poleg kastracije je za odpravo te težave potrebna dosledno izpeljana vadba poslušnosti ali pa sprememba položaja znotraj družine.

Zmanjšan spolni nagon pri psu

Običajno to vedenje ni moteče. Če pa imamo psa za vzrejo, lahko postane resna težava. Psice, ki odklanjajo določene pse, niso nobena redkost. Obstajajo tudi samci, ki se ne zmenijo za določeno psico, čeprav se goni, ali pa so pri poskusu parjenja izredno nerodni, recimo psico naskakujejo pri glavi.

Če psica kakšnega psa odkloni, to še ni vzrok za obup, kajti samice si izbirajo partnerje po povsem svojih predstavah. Lahko se zgodi, da se ji zdi sosedov mešanec primernejši oče za njene mladiče kot čistokrvni plemenjak, ki ga izbere lastnik. Vzrok za pomanjkanje spolne želje in vzburjenosti je lahko v hormonih ali pa v tem, da trenutek ni bil pravi. Neizkušeni psi potrebujejo pogosto dlje časa za ogrevanje, da bi bilo par­jenje uspešno. To še zlasti velja, če so imeli med zgodnjim razvojem le malo priložnosti, da bi se igrali z drugimi psi in se zato niso mogli naučiti pri­mernega spolnega vedenja. Če zdrav samec ne kaže nobene pri­pravljenosti, da bi se paril, je razlog lahko v tem, da živi skupaj z drugim samcem, ki je po rangu višji in zelo dominanten. V tem primeru se enostavno ne upa pariti. V krdelu volkov ali psov je parjenje privilegij najvišjega po rangu, zato je lahko ta vedenjski vzorec še globoko zakoreninjen tudi pri hišnem psu.

Če hočete imeti takega psa ali psico na vsak način za vzrejo, naj veterinar žival temeljito pregleda, da bo ugoto­vil, ali obstaja hormonska motnja. Če lahko to izključite in je zdravje psa ali psice na splošno in kar zadeva dedne bolezni neoporečno, je oploditev lahko umetna. Če pa je pri samcu vzrok neizkušenost, večinoma pomaga, da mu pustimo malo več časa in mu kot partnerko ponudimo izkušeno psico v naj­ugodnejšem času za parjenje.