Napadalnost do določene osebe v družini pri psu

Včasih se zgodi, da se pes vede napadalno samo do enega človeka v družini, drugi člani pa nimajo z njim nikakršnih težav. Ta problem včasih opazimo tudi v družinah brez otrok: pes sprejema enega od zakoncev, drugega pa odklanja. Pes si izbira določena mesta, kot so pragovi, stopnice in podobno in določenim družinskim članom z renčanjem, grožnjo, hlastanjem in grizenjem sporoča, da brez njegovega dovoljenja ne smejo mimo.

Vzrok napadalnosti

Tako vedenje pogosto izraža težavo pri rangiranju ali pa je motivirano teritorialno. Ta oblika napadalnosti je lahko povezana s stvarmi, ki so za psa dragocene; tako recimo namenoma čuva določeno osebo. V posameznih primerih so za napadal­no vedenje do nekoga krive tudi slabe izkušnje, ki jih ima pes s to osebo. Spet pa ni nujno, da so slabe izkušnje povezane prav z osebo, s katero je nastal konflikt; včasih zadošča asocia­cijska povezava. Tako lahko večkrat opazujemo, da se psi iz živalskega zatočišča, s katerimi so predvsem moški tam slabo ravnali, navežejo na lastnico in se izogibajo lastnika, čeprav ta ni nikoli negativno vplival na psa ali z njim slabo ravnal.

Za prizadete družine je položaj poseb­no težaven, ker pes s svojim vedenjem, napadalno uperjenim proti določene­mu družinskemu članu, precej moti sožitje skupnega življenja. Napadena oseba se pogosto počuti, kot da so jo drugi družinski člani prezrli in zanemarili, ker niso pripravljeni hitro poiskati pravi nasvet ter tako poskrbeti za odpravljanje težave. To se dogaja verjetno zato, ker se njim težava ne zdi tako resna, saj se sami s psom zelo dobro razumejo. 

Dobra socializacija in varen socialni položaj sta tudi v takem primeru najpomembnejša pogoja, da se težava sploh ne pojavi. Prav tako je zelo pomembno in koristno zgodnje ter pravilno učenje poslušnosti. Pomem­bno je, da vsi družinski člani pri tem enakovredno sodelujejo.

Oseba, ki ima težave s psom, naj z njim postopoma doseže čim boljše sodelovanje. Drugi naj se od psa sprva očitno oddaljijo in se zanj povečini ne zmenijo. Za takšno vadbo so primerni ukazi kot SEDI!, PROSTOR!, DAJ TAČKO! Prizadeta oseba naj jih vsak dan vadi s psom. Če bi bilo nemogoče ali prenevarno, da bi hranila psa, se z njim igrala ali šla z njim na sprehod, se moramo prvih nekaj dni omejiti na to, da spremenimo temeljni odnos psa do te osebe. Preostali družinski člani pozitivno vplivajo na celoten potek, tako da namenjajo živali pozor­nost samo takrat, ko je navzoča tudi prizadeta oseba. Tako pes pride do povezave, da je zaradi navzočnosti te osebe vedno deležen nagrade. Obenem moramo premisliti, ali ne gre morda za težavo pri rangiranju ali pa za ozemeljsko napadalnost. Vzrok je lahko tudi pomanjkljivo zaupanje psa do svojih lastnikov. V tem primeru izvirajo težave še iz napak pri spora­zumevanju. Če razčistimo nepravilnosti na tem področju, ne bo nič oviralo uspešnega odpravljanja težave. Priporočamo, da pri živali, ki so jo v preteklosti trpinčili, izvedemo vaje za krepitev samozavesti in poseben desenzibiliza­cijski program. Pri tem psa, ki se pri božanju in krtačenju vede mirno in ni napadalen, za takšno vedenje pohvalimo in/ali nagradimo s poslastico ali kratko igro. Te vaje naj izvaja pred­vsem tisti, ki ima s psom težave.