Tuljenje med vožnjo pri psu

Poleg psov, ki med vožnjo tulijo zato, ker jih je strah ali se slabo počutijo, obstajajo tudi takšni, ki to delajo zato, ker so živčni ali pa se vnaprej veselijo. Pogosto psi natanko vedo, kam gredo, zato stopnjujejo svoje »oglašanje« s trajanjem vožnje ali ko se približu­jejo cilju. Večinoma pa se razburjenje in tuljenje ne končata s prihodom, temveč šele, ko se odprejo avtomo­bilska vrata in sme pes ven. Neredko potem ti psi silovito skočijo iz avta in so od veselja čisto iz sebe.

Nekateri psi so bolj nagnjeni k tej vrsti razburljivosti. Posebno pogosta je pri pasmah lovskih psov ali pri tistih, ki so na splošno močno nagnjeni k napetosti. Vedenje največkrat sproži pričakovanje doživetja, ki ga psi povezujejo z vožnjo, recimo sprehod ali obisk vadbišča. Neredko se je tako vedenje - predvsem z nezavednim nagrajevanjem - dodatno okrepilo, tako da se psi tudi na drugih vožnjah z neznanim ciljem vedejo kot divjaki.

Nenehno tuljenje in živčno skakanje sem ter tja po avtomobilu med vožnjo ne staneta veliko živcev samo ljudi, ki se peljejo zraven. Lahko je tudi nevarno za promet, ker voznik zaradi hrupa v avtu ne sliši drugih zvočnih prometnih signalov. Poleg tega se lahko zaradi poskakovanja in vreščanja tudi bistveno zmanjša voznikova zbranost.

Če že pri prvem tuljenju vplivate na psa tako, da se ustavite, težava sploh ne more nastati. Pes se tako nauči, da njegovo tuljenje med vožnjo ni zaželeno in da se bo nadaljevala samo, če bo ta dal mir.

Pes naj dojame, da je vožnja z avto­mobilom nekaj najbolj dolgočasnega na svetu in da ni nujno povezana s kakim sijajnim doživetjem. Da bi to dosegli, ga lahko jemljete s seboj tudi na dolgočasne vožnje - recimo ko greste nakupovat - ali pa se z njim odpeljite tja, kjer gre ponavadi na sprehod. Tam se preprosto obrnite in se odpeljite nazaj. Tudi mnoge kratke vožnje psa zmedejo, ker potem ne ve več natančno, kam se pelje z gospo­darjem. Med vadbo morate biti pozorni na tuljenje. Takoj ko začne pes tuliti ali zapusti prostor, ki ste mu ga dodelili, ustavite ali parki­rajte na robu ceste. Šele ko se pes spet osredotoči na ukaz in utihne, nadaljujte vožnjo. Tukaj je odločilnega pomena, da ste sami bolj trmasti in vzdržljivi od psa. Na začetku vadbe lahko traja kar precej dolgo, preden se pes spet pomiri. V tem času ni nujno, da se z njim pogovarjate, ga karate ali mu ukazujete. S časom bo pes dojel, da se bo vožnja nadaljevala samo, če bo tiho ležal na svojem prostoru. Če imate sovoznika, naj ta drži psa. Kadar se vede zaželeno, naj ga nagradi s priboljškom ali pa, če je potrebno, kaznuje s posredno kaznijo (čimbolj neopazno naj ga poškropi z vodo). Poleg tega je priporočljivo, da psu namenite v avtomobilu tak prostor, s katerega ne bo videl ven, predvsem zato, da dlje časa ne bo vedel, kam se pelje. S tem psa sočasno učimo, da izstopi šele na ukaz. To velja predvsem za pse, ki ne tulijo samo med vožnjo, temveč po prihodu norijo še tako dolgo, dokler se ne odprejo vrata. Tudi tukaj bodimo pozorni na to, da pes ne samo mirno in pridno leži ali sedi, ampak je tudi tiho.