Prisilna dejanja pri psu

Celo vrsto vedenjskih oblik, med njimi tudi nekaj prav nenavadnih, lahko združimo pod skupnim imenom prisilna dejanja. Izraz, ki ga tukaj pogosto uporabljamo, je stereotipija ali nenormalno ponavljanje dejanj, pri čemer se po definiciji določen način vedenja stalno ponavlja v nespre­menjeni obliki. Od normalnega vedenja se razlikuje po tem, da prisilno se ponavljajoča dejanja nimajo nobene povezave z vsakokratno okoliščino in ne vodijo k zadovoljitvi. Ker sta tako vzrok kot tudi odpravlja­nje težave za skoraj vsa prisilna dejanja enaka, ju boste našli združena na kon­cu poglavja. Najprej pa bomo opisali nekatere bolj ali manj pogoste načine vedenja, ki sodijo k prisilnim dejanjem. 

Strmenje v predmet pri psu

V to skupino težav sodi tudi strmenje v predmet. Tukaj prenašajo prizade­te živali strmenje - del lovskega ali ovčarskega vedenja - na stvari, ki nimajo nobene povezave z lovom ali varovanjem črede. Tudi to vedenje se pojavi nenadoma, brez kakršnekoli stvarne povezave, in traja nekaj minut do več ur. Včasih se to prisilno dejanje - prav tako kot pri lovljenju sence - konča z navideznim napadom. V drugih pri­merih pa lahko psa pokličemo k sebi ali pa čez nekaj časa sam od sebe preneha strmeti v predmet. 

Lajanje

Tudi monotono lajanje brez vidnega vzroka ali brez posebnega namena moramo glede na okoliščine obravna­vati kot prisilno vedenje psa. 

Kopanje, tekanje ob vrtni ograji pri psu

Isto velja za kopanje ali tekanje ob vrtni ograji, kajti tudi takšno vedenje se lahko pojavi kot nenormalno ponavljajoče se dejanje. Odločilno za uvrstitev med prisilno vedenje je, da se to pojavlja brez povezave z okoliščinami, to pomeni brez dejanskega povoda in vedno v enaki, ponavljajoči se obliki.

in še mnoge druge, lovljenje svetlobe, lovljenje muh, pretirana skrb za dlako, tuljenje...

Te vedenjske motnje ime­nujejo obsessive compulsive disorder (OCD). V prevodu to pomeni obse­deno prisilne motnje. Vzrok še ni popolnoma znan. Mnoge razlage poskušajo to vedenje pri psu primer­jati s podobnimi motnjami pri ljudeh. Prizadeti ljudje trpijo recimo zaradi tega, da si morajo ves čas umivati roke, pretirano preverjajo elektriko ali plin, načrtujejo si določene smeri, recimo med hojo navzdol nikoli ne stopijo na določeno stopnico ali pa izvajajo druga prisilna dejanja. Pri človeku, prav tako kot pri psu, vzroki teh vedenjskih motenj niso popolno­ma pojasnjeni. Domnevno je vzrok bolezni v neuravnovešenosti nekate­rih nevrotransmiterjev - snovi, ki v možganih posredujejo pri prenaša­nju dražljajev z ene živčne celice na drugo. To domnevo potrjuje dejstvo, da uporaba primernih zdravil, ki ne­posredno ali posredno posegajo na področje nevrotransmiterjev, veliko­krat opazno izboljša težavo. Ali je nevrotransmiterjev samih ali pa receptorjev preveč ali premalo, še niso povsem raziskali. Pri nekaterih pasmah so za nastanek prisilnih dejanj odgovorne tudi druge, gensko pogojene pomanjkljivosti. Primer za to je napadalnost pri koker španjelih, ki se pojavlja pri nekaterih linijah rdečega koker španjela. Stro­kovnjaki razpravljajo o tem, da bi lahko bil vzrok za ta prisilna dejanja ena od oblik epilepsije (božjasti). Pri bulterierju pa naj bi bil za nekatere motnje lahko vzrok sindrom pomanj­kanja cinka ali cinka in bakra.

Obstajajo različne izrazne stopnje prisilnih dejanj. Pri lažjih oblikah nam še uspe, da vedenje ustavimo, pri hujših pa to ni mogoče. Čim višja je izrazna stopnja, tem bolj so ovirane življenjsko pomembne funkcije, kot sta hranjenje in počivanje. Neredko opazujemo spremenjeno vedenje, ki je samo navidezno bolezensko prisil­no dejanje. Vzroki za oblike vedenja, ki jih ne moremo uvrstiti med stereo­tipne, so različni. Razlikovanje med OCD in obliko vedenja, s katero želi žival pritegniti več pozornosti, je v nekate­rih primerih težje, kot bi sprva pri­čakovali. Včasih je priporočljivo, da izpeljete dosleden poskus odpravljanja vedenja za vzbujanje pozornosti, pri katerem naj enakovredno sodelujejo vsi družinski člani. Tako boste odkrili, ali ta prijem spremeni vedenje psa ali ne. Občasno se dogaja, da pojavljanje obstoječih prisilnih dejanj okrepi pozitivna potrditev lastnika in potem kaže pes tudi sestavine priučenega vedenja. Pri izvajanju prisilnih dejanj se spro­ščajo endorfini, ki sprožijo občutek ugodja. Pes postane prav zasvojen z željo, da bi občutil to ugodje; priza­dete živali izoblikujejo znotraj takega vedenja začarani krog, ki ga je le težko pretrgati.

Ker nastanek prisilnega dejanja me­dicinsko še ni povsem pojasnjen, je preprečevanje mogoče samo pogojno. Nastanek nenormalno ponavljajočih se dejanj spodbujajo hud stres, vrsti neprimerne bivalne razmere in po­manjkanje dražljajev iz okolja, zato lahko te vedenjske motnje preprečimo samo tako, da pravilno ravnamo z živalmi. Domnevamo, da na nekate­ra prisilna dejanja vplivajo tudi dedne zasnove; toplo priporočamo, da s prizadetimi živalmi in z njihovimi že rojenimi mladiči ne nadaljujete vzreje!

Pri pravih prisilnih dejanjih je vsekakor veterinar prvi sogovornik. Na voljo ima vrsto različnih zdravil s področja psihofarmakov, ki lahko velikokrat olajšajo bolezen ali jo celo ozdravijo. Glede na način, kako se prisilna dejanja pojavljajo, moramo izvesti nekatere ukrepe, s katerimi lajšamo vsaj posledice bolezni. Pri samopo­škodovanju lahko recimo primerno oskrbimo rane - morebiti tudi z dajanjem antibiotikov.