Kraja hrane in stikanje po smetnjaku

Mnogi psi se ne morejo upreti hrani, ki leži naokoli, in si radi privoščijo grižljaj, ko jih nihče ne gleda. Neka­teri so celo tako pogoltni, da se ne zadovoljijo s tistim, kar je kdo pustil ležati na klubski mizici natanko v pravi višini. Iščejo nove vire hrane, ukradejo in požrejo skoraj vse, kar le lahko staknejo. Če je treba, tudi plezajo po mizi in kuhinjskem pultu. To vedenje ni samo moteče za lastni­ka, ampak si psi s to hrano pogosto pokvarijo želodec. Driska in bruhanje sta neredko posledici pasjih  »poho­dov«, usmerjenih v krajo hrane. To je za obe strani še dodatna obreme­nitev. K takemu vedenju sodi tudi brskanje in praznjenje smetnjakov. Poleg neči­stoče, ki jo povzroči to ravnanje, so v smetnjaku pogosto stvari, ki niso primerne za prehrano. To ima lahko hude zdravstvene posledice, denimo zastrupitev ali zaporo črevesja.

Če mladič ali mlad pes stika po smet­njaku, je to na splošno normalno raziskovalno vedenje in radoved­nost. Žal se ta dejanja pokažejo kot vedenje, ki se samo nagrajuje pes si ga hitro zapomni kot prijetno doživetje, zato dela to še naprej. Oba opisana vedenjska načina lahko opazujemo tudi v povezavi z ločitveno tesnobo. V tem primeru pomenita za psa sprostitev stresa in razvedrilo. Včasih pes krade iz smetnjaka ali ga preiskuje pred našimi očmi, da bi pritegnil več pozornosti.

Tudi v tem primeru ne smemo narobe - kot občutek krivde - razumeti morebitnega podrejenega vedenja psa ob lastnikovi vrnitvi. Pes se je že prej naučil, da bo tepen, če ga bodo zasačili pri smetnjaku, ali pa se preprosto boji telesne drže lastni­ka, ki je grozeča ter izžareva jezo in bes. Nekateri psi se v takšnih okoliščinah nekam zavlečejo, kar veči­noma še bolj razvname lastnikovo jezo. Vzrok za nerazumevanje med človekom in psom je, da pes zaradi dolgega časovnega presledka med dejanjem in kaznijo slednje ne dojame pravilno. Kazen povezuje z dejanjem, ki ga je pravkar izvajal pred kaznijo. Tako nujno nastane napačna pove­zava, torej težava ni odstranjena.

Najbolje je psu ne dati priložnosti, da bi kaj ukradel ali stikal po smetnjaku. Če ga pustimo samega, ne smejo biti dostopni nobeni ostanki hrane, smetnjak mora biti zavarovan in na voljo mora imeti dovolj igrač ali stvari za glodanje, s katerimi se bo lahko zaposlil.

Psa naučimo vedenja, ki naj ga izvaja namesto težavnega. V skladu z nače­lom nasprotnega pogojevanja se s krepitvijo želenega vedenja težavno vedenje umika v ozadje. Če je težava zelo resna, psa obenem navadimo, da nosi lahek plastični nagobčnik. Tako ga lahko - po pri­lagoditveni vadbi - nekaj časa mirno pustite samega, če je nagobčnik takšen, da ga ne ovira bistveno pri pitju in dihanju z odprtim gobcem. Izogibajte se neposrednim kaznim, kot so udarci, stresanje ali grajanje, še posebno če se je neželeno dejanje zgodilo že pred nekaj časa. Namesto tega dajte prednost posrednim meto­dam; tudi te pa lahko smiselno upora­bimo samo, če psa zalotimo pri dejanju. Prednost posredne kazni je v tem,da je pes ne poveže z last­nikom. Tako se poveča možnost, da uspe povezava, za katero si prizade­vamo, namreč da se pes nikakor ne dotakne predmetov in da želenega vedenja ne kaže samo v lastnikovi navzočnosti, ker se boji kazni. Primerna sredstva so škropljenje z vodno pištolo, natančen met majhne pločevinke, v kateri je nekaj kovancev, da glasno zaropota, ali pa tudi pripra­va posebno okusnega grižljaja s sred­stvom za bruhanje ali z dodatkom kakšne druge, za psa neprijetne, ven­dar neškodljive snovi. Pri nazadnje navedeni metodi bo pes kaznovan prek predmeta, ki si ga želi; to je naj­zanesljivejša povezava. Prav tako je zelo učinkovito, če lahko namestimo stolp iz praznih pločevink ali z vodo napolnjeno vedro, da se to zruši na psa, če poskuša kaj ukrasti. Če je vzrok dolgočasje, dajte psu zanimive naloge.