Valjanje pri psu

Skoraj vsi psi se radi včasih povaljajo po snegu, na travniku ali v pesku. Nekateri pa imajo zoprno navado, da to delajo v iztrebkih ali na poginu­lih živalih.

Valjanje je povsem normalen način vedenja, ki ga vsak pes izvaja od časa do časa. Človek dojame to kot težavo in začne razmišljati o vzrokih takšnega vedenja večinoma šele tedaj, če se psi valjajo po smrdljivih snoveh. Povsem neškodljiva oblika tega vedenja je, če se valjajo po trofejah, dobljenih med igro. O vzroku te navade obstaja več različnih teorij. Po eni se psi tako vedejo, da bi prikrili svoj vonj, ker je bilo včasih pri lovu pomembno, da so ostali neodkriti. Čeprav je ta razlaga vprašljiva in ne vemo natanko, kaj je v resnici pravi vzrok, pa se psi izredno radi valjajo v smrdečih stvareh in se potem dobro počutijo - v nasprotju z njihovimi lastniki! Druge teorije postavljajo v ospredje nego dlake. To vsekakor velja za običajno valjanje, nima pa nujno kaj opraviti z valjanjem po razpadajočih snoveh. Če pse oviramo pri valjanju, se neka­teri odločijo, da bodo namesto tega na nesnagi izločili svoj urin. Na podla­gi tega lahko sklepamo, da je smisel za psa v tem, da »nesnago« označi kot njen lastnik in da s smradom potrdi ali dvigne svoj položaj na rangu. Vsa ta razmišljanja so zgolj hipoteze, ki niso dokazane.

Največkrat lahko že spozornim opazovanjem psa ocenimo, ali se valja samo zaradi zabave in iz veselja ali pa se hoče namenoma povaljati v nečem, kar smrdi. Zadnje je res, kadar psi kraj posebno pozorno ovohavajo in se potem v tej gnus vzbujajoči gmoti podrgnejo predvsem z vratom in ramenskim delom.

Žal za to vedenje ni nobene primerne nadomestne možnosti, ki bi jo psu lahko ponudili, ker se zdi, da je vedenje takšno, da se samo potrjuje. Edino, kar lahko storimo, je, da psu pravočasno preprečimo valjanje. Morda pomaga, če psu, potem ko smo mu preprečili valjanje, z namenom nasprotnega pogojevanja pustimo, da opravi preprosto nadomestno dejanje. Za to ga nagradimo s posebno slastnim priboljškom. Sčasoma lahko doseže povezavo, da dobi priljubljene posladke samo takrat, ko izvede nadomestno dejanje, namesto da bi se povaljal. Pri tej vadbi je vsekakor ključno to, da smo hitrejši od psa in da zahtevamo nadomestno dejanje, preden se povalja. To je izredno težko uresničiti. Če hočemo sploh doseči uspeh, mora biti nagrada za nadomestno dejanje vsaj toliko zanimiva kot za psa zelo vabljiva možnost, da bi neznansko smrdel.

Valjanje psa

Uničevanje predmetov pri psu

Če psi z grizenjem uničujejo predmete, utegne to kmalu postati resna težava. Hitro lahko narejena škoda dobi razsežnosti, ki so nevzdržne. Razgri­zeni so lahko čevlji, pohištvo, dragi predmeti, košara, vrvica - izbira tega, kaj grizejo, je od psa do psa zelo različna.

Za to težavo imamo več razlag. Lahko gre recimo za izživljanje igralnega nagona. Skoraj vsi psi radi zgrizejo stvari in jih potem glodajo. Če se pes v skladu s svojimi potrebami ne more igrati z vrstniki, ljudmi in igračami, si zaradi dolgočasja in pomanjkljivih možnosti za dejavnosti pogosto v gospodinjstvu poišče stvari, ki mu predstavljajo partnerja za igro: ti partnerji mu »igro vrnejo«. Blazine stresa do onemoglosti ali pa raztrga in uniči telefonske imenike. V drugih primerih mu to vedenje pomaga zmanjšati stres, tako pes pogosto izraža ločitveno tesnobo. Prav tako pride v poštev vedenje za vzbujanje pozornosti. To možnost moramo upoštevati, če pes uničuje stvari samo takrat, kadar je navzoč vsaj en človek. Potreba mladega psa, da grize stvari, je posebno močno izražena med četrtim in šestim mesecem, ko menja zobe. V tem obdobju so posebno priljubljene kosti za glodanje in pasji piškoti, ki so sicer trdi, vendar ne zadosti. Če nima na voljo nobenih primernih predmetov, se zelo lahko zgodi, da si jih pes izbere sam. Ne­redko so to čevlji, usnjene rokavice, knjige in podobno.

Čeprav morda gmotna škoda ni pre­tirana, moramo vsekakor poskusiti psa odvaditi tega vedenja. Dele uniče­nih predmetov neredko pogoltne, kar lahko povzroči zaporo črevesja ali tudi druge usodne bolezni črevesja in želodca.

Psu moramo omogočiti, da z različni­mi igračami ali posebno hrano, kot so kosti za glodanje, svinjska ušesa in podobno, zadovolji svojo potrebo po glodanju. Z dodatno pohvalo, ki jo dobi med tem opravilom, se nauči, da je grizljanje in glodanje teh predmetov vsekakor dovoljeno in zaželeno.

Če se želimo prepričati, ali je ta obli­ka vedenja ventil za stres in morda znamenje ločitvene tesnobe, moramo preveriti, ali se pojavi vedenje samo takrat, ko pustimo psa samega v hiši. Če pes gloda predmete iz potrebe po igri, lahko vedenje preusmerimo takole: najprej moramo psu omogočiti, da bo zadostil svoji potrebi po glo­danju. Primerne so kosti iz goveje kože, bikovke, svinjska ušesa in parklji. (Prave kosti niso zdrava hrana, zato mu jih ne dajemo.) Poleg tega mnogi psi radi trgajo kartone ali pa se igrajo s piskajočimi igračami iz lateksa. Vedno, kadar se pes igra s temi stvarmi ali z drugimi pasjimi igračami, ga dodatno pohvalite. Če ga zalotite, da se je pravkar spravil nad prepo­vedan predmet, mu kot nadomestilo ponudite »njegove« predmete. Z igra­mi vlečenja in prinašanja postanejo dovoljeni predmeti za psa še pose­bno privlačni, tako da se nauči obli­kovati pozitivno povezavo do teh stvari. Sočasno lahko psa s posebno vadbo naučite, da pusti določene stvari pri miru. Pri vadbi uporabite posredne kaznovalne metode; to so lahko recimo prazne pločevinke, ki padejo na psa, če se približa prepovedanemu predmetu, ali pa ga v tistem trenutku brez besed poškropite z vodno pišto­lo. Čim manj se pes zaveda, da ste vi vir kazni, tem bolj poveže kazen s predmetom in svojim dejanjem. Predmet lahko tudi premažemo s tekočino grenkega okusa, tako da bo pes pri naslednjem grizenju neposredno kaznovan kar prek predmeta. Psu lahko ponudimo tudi manjše stvari in mu z NE preprečimo, da bi jih vzel v gobec. Takoj nato naj vam prinese kak drug predmet (recimo svojo žogo) in ga za to dejanje pretirano pohvalite. To bo vplivalo, da bo stari način vedenja, namreč grizenje predmetov, kazal manj pogosto, nazadnje ga bo sploh opustil, ker so nadomestna dejanja zanj postala privlačnejša. Poleg omenjenih primerov so za zaposlitev psa primerne tudi igrače ali kocke, ki so napolnjene s hrano. V trgovini lahko kupite plastične žoge, ki imajo eno ali dve majhni odprtini, skozi katere lahko vstavimo hrano. Ko pes žogo kotali, padajo grižljaji postopoma ven. Prav tako lahko - kot smo omenili že na drugem mestu - psu ponudite grižljaje, ki jih skrijete pod odejo ali pod narobe obrnjene lončke za rože. Načelno lahko na uničevalno vedenje odločilno vplivamo z raznolikimi dnevnimi opravki - dovolj časa namenimo za igro z vrstniki, vaje z družino in sprehode. Zadovoljen in primerno zaposlen pes le redko­kdaj začuti potrebo, da bi se v hiši česa še dodatno lotil; rajši zbira moči za naslednjo pustolovščino s svojo družino. Če dnevnega urnika za psa ne more­mo oblikovati zanimiveje in je vzrok za uničevalno vedenje dolgčas, mora­te razmisliti, ali se ne bi dogovorili z nekom, da bo psa vodil na sprehode in se z njim igral, ali pa si omislite še enega psa, da se bo lahko igral z njim.

Kraja hrane in stikanje po smetnjaku

Mnogi psi se ne morejo upreti hrani, ki leži naokoli, in si radi privoščijo grižljaj, ko jih nihče ne gleda. Neka­teri so celo tako pogoltni, da se ne zadovoljijo s tistim, kar je kdo pustil ležati na klubski mizici natanko v pravi višini. Iščejo nove vire hrane, ukradejo in požrejo skoraj vse, kar le lahko staknejo. Če je treba, tudi plezajo po mizi in kuhinjskem pultu. To vedenje ni samo moteče za lastni­ka, ampak si psi s to hrano pogosto pokvarijo želodec. Driska in bruhanje sta neredko posledici pasjih  »poho­dov«, usmerjenih v krajo hrane. To je za obe strani še dodatna obreme­nitev. K takemu vedenju sodi tudi brskanje in praznjenje smetnjakov. Poleg neči­stoče, ki jo povzroči to ravnanje, so v smetnjaku pogosto stvari, ki niso primerne za prehrano. To ima lahko hude zdravstvene posledice, denimo zastrupitev ali zaporo črevesja.

Če mladič ali mlad pes stika po smet­njaku, je to na splošno normalno raziskovalno vedenje in radoved­nost. Žal se ta dejanja pokažejo kot vedenje, ki se samo nagrajuje pes si ga hitro zapomni kot prijetno doživetje, zato dela to še naprej. Oba opisana vedenjska načina lahko opazujemo tudi v povezavi z ločitveno tesnobo. V tem primeru pomenita za psa sprostitev stresa in razvedrilo. Včasih pes krade iz smetnjaka ali ga preiskuje pred našimi očmi, da bi pritegnil več pozornosti.

Tudi v tem primeru ne smemo narobe - kot občutek krivde - razumeti morebitnega podrejenega vedenja psa ob lastnikovi vrnitvi. Pes se je že prej naučil, da bo tepen, če ga bodo zasačili pri smetnjaku, ali pa se preprosto boji telesne drže lastni­ka, ki je grozeča ter izžareva jezo in bes. Nekateri psi se v takšnih okoliščinah nekam zavlečejo, kar veči­noma še bolj razvname lastnikovo jezo. Vzrok za nerazumevanje med človekom in psom je, da pes zaradi dolgega časovnega presledka med dejanjem in kaznijo slednje ne dojame pravilno. Kazen povezuje z dejanjem, ki ga je pravkar izvajal pred kaznijo. Tako nujno nastane napačna pove­zava, torej težava ni odstranjena.

Najbolje je psu ne dati priložnosti, da bi kaj ukradel ali stikal po smetnjaku. Če ga pustimo samega, ne smejo biti dostopni nobeni ostanki hrane, smetnjak mora biti zavarovan in na voljo mora imeti dovolj igrač ali stvari za glodanje, s katerimi se bo lahko zaposlil.

Psa naučimo vedenja, ki naj ga izvaja namesto težavnega. V skladu z nače­lom nasprotnega pogojevanja se s krepitvijo želenega vedenja težavno vedenje umika v ozadje. Če je težava zelo resna, psa obenem navadimo, da nosi lahek plastični nagobčnik. Tako ga lahko - po pri­lagoditveni vadbi - nekaj časa mirno pustite samega, če je nagobčnik takšen, da ga ne ovira bistveno pri pitju in dihanju z odprtim gobcem. Izogibajte se neposrednim kaznim, kot so udarci, stresanje ali grajanje, še posebno če se je neželeno dejanje zgodilo že pred nekaj časa. Namesto tega dajte prednost posrednim meto­dam; tudi te pa lahko smiselno upora­bimo samo, če psa zalotimo pri dejanju. Prednost posredne kazni je v tem,da je pes ne poveže z last­nikom. Tako se poveča možnost, da uspe povezava, za katero si prizade­vamo, namreč da se pes nikakor ne dotakne predmetov in da želenega vedenja ne kaže samo v lastnikovi navzočnosti, ker se boji kazni. Primerna sredstva so škropljenje z vodno pištolo, natančen met majhne pločevinke, v kateri je nekaj kovancev, da glasno zaropota, ali pa tudi pripra­va posebno okusnega grižljaja s sred­stvom za bruhanje ali z dodatkom kakšne druge, za psa neprijetne, ven­dar neškodljive snovi. Pri nazadnje navedeni metodi bo pes kaznovan prek predmeta, ki si ga želi; to je naj­zanesljivejša povezava. Prav tako je zelo učinkovito, če lahko namestimo stolp iz praznih pločevink ali z vodo napolnjeno vedro, da se to zruši na psa, če poskuša kaj ukrasti. Če je vzrok dolgočasje, dajte psu zanimive naloge. 

Prisilna dejanja pri psu

Celo vrsto vedenjskih oblik, med njimi tudi nekaj prav nenavadnih, lahko združimo pod skupnim imenom prisilna dejanja. Izraz, ki ga tukaj pogosto uporabljamo, je stereotipija ali nenormalno ponavljanje dejanj, pri čemer se po definiciji določen način vedenja stalno ponavlja v nespre­menjeni obliki. Od normalnega vedenja se razlikuje po tem, da prisilno se ponavljajoča dejanja nimajo nobene povezave z vsakokratno okoliščino in ne vodijo k zadovoljitvi. Ker sta tako vzrok kot tudi odpravlja­nje težave za skoraj vsa prisilna dejanja enaka, ju boste našli združena na kon­cu poglavja. Najprej pa bomo opisali nekatere bolj ali manj pogoste načine vedenja, ki sodijo k prisilnim dejanjem. 

Strmenje v predmet pri psu

V to skupino težav sodi tudi strmenje v predmet. Tukaj prenašajo prizade­te živali strmenje - del lovskega ali ovčarskega vedenja - na stvari, ki nimajo nobene povezave z lovom ali varovanjem črede. Tudi to vedenje se pojavi nenadoma, brez kakršnekoli stvarne povezave, in traja nekaj minut do več ur. Včasih se to prisilno dejanje - prav tako kot pri lovljenju sence - konča z navideznim napadom. V drugih pri­merih pa lahko psa pokličemo k sebi ali pa čez nekaj časa sam od sebe preneha strmeti v predmet. 

Lajanje

Tudi monotono lajanje brez vidnega vzroka ali brez posebnega namena moramo glede na okoliščine obravna­vati kot prisilno vedenje psa. 

Kopanje, tekanje ob vrtni ograji pri psu

Isto velja za kopanje ali tekanje ob vrtni ograji, kajti tudi takšno vedenje se lahko pojavi kot nenormalno ponavljajoče se dejanje. Odločilno za uvrstitev med prisilno vedenje je, da se to pojavlja brez povezave z okoliščinami, to pomeni brez dejanskega povoda in vedno v enaki, ponavljajoči se obliki.

in še mnoge druge, lovljenje svetlobe, lovljenje muh, pretirana skrb za dlako, tuljenje...

Te vedenjske motnje ime­nujejo obsessive compulsive disorder (OCD). V prevodu to pomeni obse­deno prisilne motnje. Vzrok še ni popolnoma znan. Mnoge razlage poskušajo to vedenje pri psu primer­jati s podobnimi motnjami pri ljudeh. Prizadeti ljudje trpijo recimo zaradi tega, da si morajo ves čas umivati roke, pretirano preverjajo elektriko ali plin, načrtujejo si določene smeri, recimo med hojo navzdol nikoli ne stopijo na določeno stopnico ali pa izvajajo druga prisilna dejanja. Pri človeku, prav tako kot pri psu, vzroki teh vedenjskih motenj niso popolno­ma pojasnjeni. Domnevno je vzrok bolezni v neuravnovešenosti nekate­rih nevrotransmiterjev - snovi, ki v možganih posredujejo pri prenaša­nju dražljajev z ene živčne celice na drugo. To domnevo potrjuje dejstvo, da uporaba primernih zdravil, ki ne­posredno ali posredno posegajo na področje nevrotransmiterjev, veliko­krat opazno izboljša težavo. Ali je nevrotransmiterjev samih ali pa receptorjev preveč ali premalo, še niso povsem raziskali. Pri nekaterih pasmah so za nastanek prisilnih dejanj odgovorne tudi druge, gensko pogojene pomanjkljivosti. Primer za to je napadalnost pri koker španjelih, ki se pojavlja pri nekaterih linijah rdečega koker španjela. Stro­kovnjaki razpravljajo o tem, da bi lahko bil vzrok za ta prisilna dejanja ena od oblik epilepsije (božjasti). Pri bulterierju pa naj bi bil za nekatere motnje lahko vzrok sindrom pomanj­kanja cinka ali cinka in bakra.

Obstajajo različne izrazne stopnje prisilnih dejanj. Pri lažjih oblikah nam še uspe, da vedenje ustavimo, pri hujših pa to ni mogoče. Čim višja je izrazna stopnja, tem bolj so ovirane življenjsko pomembne funkcije, kot sta hranjenje in počivanje. Neredko opazujemo spremenjeno vedenje, ki je samo navidezno bolezensko prisil­no dejanje. Vzroki za oblike vedenja, ki jih ne moremo uvrstiti med stereo­tipne, so različni. Razlikovanje med OCD in obliko vedenja, s katero želi žival pritegniti več pozornosti, je v nekate­rih primerih težje, kot bi sprva pri­čakovali. Včasih je priporočljivo, da izpeljete dosleden poskus odpravljanja vedenja za vzbujanje pozornosti, pri katerem naj enakovredno sodelujejo vsi družinski člani. Tako boste odkrili, ali ta prijem spremeni vedenje psa ali ne. Občasno se dogaja, da pojavljanje obstoječih prisilnih dejanj okrepi pozitivna potrditev lastnika in potem kaže pes tudi sestavine priučenega vedenja. Pri izvajanju prisilnih dejanj se spro­ščajo endorfini, ki sprožijo občutek ugodja. Pes postane prav zasvojen z željo, da bi občutil to ugodje; priza­dete živali izoblikujejo znotraj takega vedenja začarani krog, ki ga je le težko pretrgati.

Ker nastanek prisilnega dejanja me­dicinsko še ni povsem pojasnjen, je preprečevanje mogoče samo pogojno. Nastanek nenormalno ponavljajočih se dejanj spodbujajo hud stres, vrsti neprimerne bivalne razmere in po­manjkanje dražljajev iz okolja, zato lahko te vedenjske motnje preprečimo samo tako, da pravilno ravnamo z živalmi. Domnevamo, da na nekate­ra prisilna dejanja vplivajo tudi dedne zasnove; toplo priporočamo, da s prizadetimi živalmi in z njihovimi že rojenimi mladiči ne nadaljujete vzreje!

Pri pravih prisilnih dejanjih je vsekakor veterinar prvi sogovornik. Na voljo ima vrsto različnih zdravil s področja psihofarmakov, ki lahko velikokrat olajšajo bolezen ali jo celo ozdravijo. Glede na način, kako se prisilna dejanja pojavljajo, moramo izvesti nekatere ukrepe, s katerimi lajšamo vsaj posledice bolezni. Pri samopo­škodovanju lahko recimo primerno oskrbimo rane - morebiti tudi z dajanjem antibiotikov.